Luís de Camões

portugalski pesnik

Luis Vaz de Camões [kamójnš], portugalski narodni pesnik, * ? december 1524 ali ? januar 1525, Coimbra ali Lizbona, † 10. junij 1579 ali 1580.[a] Velja za eno največjih osebnosti luzofonske literature in enega velikih pesnikov zahodne tradicije.[5]

Luís de Camões
Portret
Rojstvodecember 1524[1] ali januar 1525[1]
Lizbona[1]
Smrt10. junij 1580[2][1][3] (55 let)
Lizbona[1][4]
Državljanstvo Kraljestvo Portugalska[d]
Poklicpesnik, dramatik, pisatelj, vojaško osebje
Camõesov spomenik v Lizboni

Napisal je veliko lirične poezije in drame, vendar se ga najbolj spominjamo po njegovem epskem delu Os Lusíadas (Luzijada). Njegova pesniška zbirka Parnasum je bila med njegovim življenjem izgubljena. Vpliv njegove mojstrovine Os Lusíadas je tako globok, da portugalščino včasih imenujejo 'jezik Camõesa'.

Dan njegove smrti, 10. junij, je nacionalni dan Portugalske.

Življenje uredi

Biografski podatki o Camõesovem življenju so redki in večinoma neutemeljeni, zato jih je mogoče pripisati nastanku legend. Portugalski zgodovinar in pisatelj Diogo de Couto, ki je bil Camõesov prijatelj, je prvi zapustil svojevrstno biografijo, ki pa pogosto predstavlja dejstva, ki jih ni mogoče potrditi. Dokumentarne dokaze je težko najti. Raziskovalci v 19. in zgodnjem 20. stoletju so zato poskušali sestaviti biografijo iz literarnega dela in nekaj ohranjenih virov:[6]

Luís Vaz de Camões se je rodil kot edini otrok Simãa Vaza de Camõesa in njegove žene Ane de Sá de Macedo. Njegov oče je v zgodnji mladosti zapustil družino, da bi obogatel v Indiji, a je umrl že po nekaj letih v Goi. Mati se je kasneje spet poročila. Camões je izhajal iz nižjega plemstva. Kot kraj rojstva se pogosto omenjata Coimbra ali Lizbona.

Mladega Camõesa so vzgajali dominikanci in jezuiti. Kasneje je verjetno študiral na Univerzi v Coimbri, kjer je bil kancler njegov stric Bento de Camões, prior samostana Santa Cruz, in prejel klasično izobrazbo. Bil je na dvoru kralja Dom Ivana III., kjer je delal kot vzgojitelj za dvorjane in se zaljubil v Catarino de Ataíde, eno od kraljičinih dvorjank. Zaradi te ljubezenske zgodbe pa je moral leta 1546 zapustiti kraljevi dvor.

Od leta 1549 je služil kot vojak v Ceuti in v bitki proti Mavrom izgubil desno oko. Ko se je vrnil v Lizbono, je med praznikom Vnebohoda poškodoval kraljevega častnika Gonçala Borgesa in bil nato zaprt. Po večkratnih posredovanjih je bil obsojen na visoko denarno kazen in triletno vojaško službo v tujini.

Leta 1553 je z ladjo odpotoval v Goo in bil takoj po prihodu vržen v zapor zaradi dolgov. Ponovno izpuščen je sodeloval v bitki na Malabarski obali. Ob koncu kazni je dosegel čin poveljnika v Makavu. Camões je bil tudi obtožen poneverbe in je odpotoval na sodišče v Goi, da bi se opravičil. V tej fazi svojega življenja je začel delati na svojem glavnem delu Os Lusíadas. Na povratku iz Goe v Makav je doživel brodolom na Mekongu, a je uspel rešiti rokopis svojega epa.

 
Kenotaf v Belemu

Leta 1570 se je Camões vrnil v Lizbono in dve leti kasneje objavil Luzijado. Portugalski kralj Sebastijan I. mu je podelil pokojnino, vendar izrecno in izključno za opravljene vojaške zasluge.

V starosti 55 ali 56 let je Camões umrl v epidemiji kuge in bil pokopan v množičnem grobu. Njegov grob je zdaj v Mosteiro dos Jerónimos (Samostan svetega Hieronima, Lizbona) v lizbonskem predmestju Belém. Vendar je kenotaf prazen in ga je mogoče razumeti le kot simbolično gesto v odnosu do pesniške in nacionalne veličine Camõesa.

Delo uredi

Kot pesnik je Camões med drugim pisal ekloge, ode, kancone, redondiljene in sonete.

Njegovo glavno delo je ep Os Lusíadas - Luzijada (1572). V slogu klasičnih epov z odmevi Odiseje in Eneide ter s črpanjem iz grške in rimske mitologije opisuje odkritje morske poti v Indijo Vasca da Game, njegovo potovanje ob afriški vzhodni obali okrog Rta dobrega Upanje in Calicut. Camões združuje to zgodbo s prikazom portugalske zgodovine.

Takoj po njegovi smrti je bilo njegovo lirsko delo zbrano v zbirki Rime, zapustil pa je tudi tri dela komičnega gledališča (Amfitrion (1587), Kralj Selvek (1645), Filodemo (1587)). Še za časa življenja se je večkrat pritoževal nad domnevnimi krivicami, ki naj bi jih bil deležen, in premajhno pozornostjo, ki jo je prejemalo njegovo delo, vendar je kmalu po njegovi smrti več pomembnih imen evropske književnosti začelo njegovo poezijo priznavati kot dragoceno in na visoki estetski ravni, s čimer je v javnosti in med poznavalci pridobivala vse večji ugled in vplivala na generacije pesnikov v več državah. Camões je bil prenovitelj portugalskega jezika in je zanj vzpostavil trajen kanon; postal je eden najmočnejših identitetnih simbolov svoje domovine in je referenca za celotno mednarodno luzofonsko skupnost. Danes je njegov sloves trdno zasidran in velja za eno največjih literarnih osebnosti zahodne tradicije; preveden je bil v več jezikov in je postal predmet obsežnih kritičnih študij.

Luzijada uredi

Naslov epa je mitološki, ker je bojda ustanovil Portugalsko Bakhov sin Luz in zato naj bi se Portugalci imenovali Luzitanci, Portugalska pa Luzitanija.[7] Veda o portugaskem jeziku, kulturi in literaturi se zato danes imenuje luzitanistika.[8]

Delo, ki se zgleduje po Vergilovi Eneidi, je poskus regularnega zgodovinskega epa. Luzijada je napisana v bogatem in preprostem jeziku, ki opeva junaška dejanja in lepo pokrajino. Naslov Luzijada (Os Lusiadas) pomeni, da ne opeva posameznih junakov, ampak portugalsko zgodovino, junake in kralje, predvsem pa odkritje in osvojitev Indije: Osrednje dogajanje je potovanje Vasca da Gama okoli Afrike in prihod v Indijo; v ta okvir so vložene pripovedi o prejšnjih portugalskih junakih in kraljih.[9]

Glej tudi uredi

Opombe uredi

  1. Leto pesnikove smrti ni popolnomo zanesljivo. Leta 1594 je D. Gonçalo Coutinho položil ploščo z napisom: »Tu leži Luiz de Camões, princ pesnikov svojega časa. Umrl je leta 1579. G. Gonçalo Coutinho je naročil, naj bo položen v ta grob; v njem ne bo pokopan nihče.« V dokumentu o denarni podpori, ko je je prejemal Camões (Knjiga III popravkov [Livro III das Emendas], fl. 137 v., Torre do Tombo), ki jo je v zahtevku za preživnino navedla njegova mati Ana de Sá, je navedeno, da naj bi pesnik umrl 10. junija 1580 ... V vsakem primeru, če se 10. junij nanaša na takrat veljavni julijanski koledar, bi po sedanjem gregorijanskem koledarju torej dan praznovanja obletnice pesnikove smrti moral biti 20. junij in ne 10. junij ... (Mário Saa, As Memórias Astrológicas de Camões, Empresa Nacional de Publicidade, Lizbona, 1940, str. 313–317)

Sklici uredi

  1. 1,0 1,1 1,2 1,3 1,4 Плавскин З. И. Камоэнс // Краткая литературная энциклопедияMoskva: Советская энциклопедия, 1962. — Т. 3.
  2. http://www.newadvent.org/cathen/03218b.htm
  3. E. Pr. Camoens, Luis Vaz de // Encyclopædia Britannica: a dictionary of arts, sciences, literature and general information — 11 — New York, Cambridge, England: University Press, 1911. — Vol. 5. — P. 115-119.
  4. Record #118518585 // Gemeinsame Normdatei — 2012—2016.
  5. »Luis de Camoes«. Britannica Online (v angleščini). 6. junij 2023. Pridobljeno 10. junija 2023.
  6. Rafael Arnold, Luís de Camoes. Com que voz? Mit welcher Stimme?, Elfenbein Verlag, Berlin, 2013, ISBN=978-3-941184-25-1, str. 8-9
  7. »The Lusiads«. World Digital Library. 1800–1882. Pridobljeno 2. septembra 2013.
  8. »Luzitanist«. Terminološka sekcija. Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša, Znanstveno-raziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Oktober 2021.
  9. Kos Janko, Pregled svetovne književnosti, DZS, Ljubljana, 1982

Zunanje povezave uredi

V portugalščini