Wikipedija

Korintska zveza

zgodovinska federacija grških držav

Korintska zveza ali Helenska zveza (starogrško κοινὸν τῶν Ἑλλήνων, latinizirano: koinòn tõn Hellḗnōn) ali preprosto Heleni (οἱ Ἕλληνες, Hellēnes),[1] je bila zveza grških držav, ki jo je ustanovil Filip II. Makedonski[2] leta 338–337 pr. n. št., da bi združil grške vojaške sile pod makedonskim vodstvom (hegemonija) pri skupnem osvajanju perzijskega Ahemenidskega cesarstva.[3][4][5]

Helenska zveza
Kοινὸν τῶν Ἑλλήνων
338 pr. n. št./337 pr. n. št.–322 pr. n. št.
Helenistična zveza po smrti Filipa II. Makedonskega
Helenistična zveza po smrti Filipa II. Makedonskega
Glavno mestoPella
Skupni jezikistara grščina
Religija
starogrško mnogoboštvo
Vladahegemonija
hegemon, strateg, avtokrat Helenistične Grčije 
• 338 pr. n. št./337 pr. n. št.
Filip II.
• 336 pr. n. št.
Aleksander Veliki
• 304 pr. n. št.
Demetrij I.
• 224 pr. n. št.
Antigon III.
Zakonodajalecsinedrij
Zgodovina 
• ustanovitev
338 pr. n. št./337 pr. n. št.
• ukinitev
322 pr. n. št.
+
Predhodnice		 Naslednice
Grške mestne države
Makedonija
Makedonija (kraljestvo)

Filipa II. je k združitvi Grkov proti Perzijcem leta 346 pr. n. št. spodbudil Izokrat.[6][7] Korintska zveza je bila ustanovljena po bitki pri Hajroneji 2. avgusta 338 pr. n. št. in pod nadzorom Filipa II. Njegov sin Aleksander je vključil zvezo svojega očeta v svoje načrte za vsehelensko invazijo v Azijo, da bi razširil Makedonijo in se maščeval Perzijskemu imperiju. V helenističnem obdobju so nekateri antigonidski vladarji Makedonije kmalu oživili zvezo, znano kot 'Helensko zavezništvo'.[8]

Ozadje uredi

Od sredine 4. stoletja pr. n. št. so sistem grških mestnih držav (poleis) postopoma izpodrivale ideje o vsehelenski enotnosti, ki so jih zagovarjali nekateri pisci in govorniki, vključno z Izokratom, ki je v svojem govoru Filip pozval Filipa II., naj združi grške sile proti Perzijcem.[6] Panhelenska enotnost je bila dosežena šele z vzponom Makedonije.[7] Po zmagi v bitki pri Hajroneji (337 pr. n. št.) je lahko Filip južni Grčiji vsilil poravnavo, ki so jo sprejele vse države, razen Šparte. Filip ni imel namena oblegati nobenega mesta niti ga osvojiti, temveč je želel imeti južne Grke za zaveznike za svojo načrtovano akcijo proti Perzijcem. [9] V mesecih po bitki je Filip potoval po Grčiji in sklepal mir z državami, ki so mu nasprotovale, se ukvarjal s Špartanci in postavljal svoje garnizije.[10] Zdi se, da se je sredi leta 337 pr. n. št. utaboril blizu Korinta in začel načrtovati ustanovitev zveze mestnih držav, ki bi zagotovila mir v Grčiji, Filipu pa vojaško pomoč proti Perziji.[9] Glavni pogoji sporazuma mestnih držav so bili, da vse članice postanejo zaveznice Makedonije in samih seboj, da je vsem članicam zagotovljena skupna obramba pred napadi, svoboda plovbe in nevmešavanje v notranje zadeve.[1] Zveza je nato napovedala vojno Perziji in izvolila Filipa za stratega za prihajajočo kampanjo.[2][11]

Organizacija uredi

Ligo je vodil hegemon (vodja)[12][13] (v vojaškem kontekstu strateg avtokrat[14][15]), svet (sinedrij)[16] in sodniki (dikastai). Delegati držav članic (sinedroi) so bili odgovorni za vodenje skupnih zadev zveze. Sklical jih je in jim predsedoval odbor predsedujočih častnikov (proedroi), izbran z žrebom v času miru, in hegemon v času vojne.[1] Odloki zveze so bili objavljeni v Korintu, Atenah, Delfih, Olimpiji in Pidni.[17] Zveza je vzdrževala vojsko z vojaki iz držav članic v približnem sorazmerju z njihovo velikostjo, medtem ko je Filip ustanovil grške garnizije v Korintu, Tebah, Pidni[18] in Ambraciji, ki so jim poveljevali frurarhi ali poveljniki garnizij.

Sporazum o skupnem miru uredi

Vse države članice Koritske zveze so bile navedene v prisegi, ki so jo prisegli s 'Sporazum skupnem miru' (Koine Eirene). Nad mirom je bdela makedonska garnizija, nameščena v Akrokorintu in Halkidi ter v Kadmeji v Tebah.[19] Odlomki prisege so bili najdeni v Atenah.[20][21]

Besedilo uredi

“ [․․․․․․․․․21․․․․․․․․․․ Ποσ]ειδῶ ․․5․․

․․․․․․․․․․22․․․․․․․․․․ς ἐμμεν[ῶ ․․․․] ․․․․․․․․․․22․․․․․․․․․․νον[τ]ας τ․․․․ [․․․․․․․․18․․․․․․․․ οὐδ]ὲ ὅπλα ἐ[π]οί[σω ἐ]- [πὶ πημονῆι ἐπ’ οὐδένα τῶν] ἐμμενόντ[ω]ν ἐν τ- [οῖς ὅρκοις οὔτε κατὰ γῆν] οὔτε κατὰ [θ]άλασ- [σαν· οὐδὲ πόλιν οὐδὲ φρο]ύριον καταλήψομ- [αι οὔτε λιμένα ἐπὶ πολέ]μωι οὐθενὸς τῶν τ- [ῆς εἰρήνης κοινωνούντ]ων τέχνηι οὐδεμι- [ᾶι οὔτε μηχανῆι· οὐδὲ τ]ὴν βασιλείαν [τ]ὴν Φ- [ιλίππου καὶ τῶν ἐκγόν]ων καταλύσω ὀδὲ τὰ- [ς πολιτείας τὰς οὔσας] παρ’ ἑκάστοις ὅτε τ- [οὺς ὅρκους τοὺς περὶ τ]ῆς εἰρήνης ὤμνυον· [οὐδὲ ποιήσω οὐδὲν ἐνα]ντίον ταῖσδε ταῖς [σπονδαῖς οὔτ’ ἐγὼ οὔτ’ ἄλ]λωι ἐπιτρέψω εἰς [δύναμιν, ἀλλ’ ἐάν τις ποε̑ι τι] παράσπονδ[ον] πε- [ρὶ τὰς συνθήκας, βοηθήσω] καθότι ἂν παραγ- [γέλλωσιν οἱ ἀεὶ δεόμενοι] καὶ πολεμήσω τῶ- [ι τὴν κοινὴν εἰρήνην παρ]αβαίνοντι καθότι [ἂν ἦι συντεταγμένον ἐμαυ]τῶι καὶ ὁ ἡγε[μὼ]- [ν κελεύηι ․․․․․12․․․․․ κα]ταλείψω τε․․ — — — — — — — — — — — — — :𐅃 [— — — — — — — — — — : Θεσ]σαλῶν :Δ [— — — — — — — — — — — ῶ]ν :ΙΙ [— — — — — — — — — Ἐλειμ]ιωτῶν :Ι [— — — — Σαμοθράικων καὶ] Θασίων :ΙΙ — — — — — — — — — ων :ΙΙ: Ἀμβρακιωτ[ῶν] [— — — — — — — ἀ]πὸ Θράικης καὶ [— — — — — :] Φωκέων :ΙΙΙ: Λοκρῶν :ΙΙΙ [— — — — Οἰτ]αίων καὶ Μαλιέων καὶ [Αἰνιάνων :ΙΙΙ: — καὶ Ἀγ]ραίων καὶ Δολόπων :𐅃 [— — — — — — : Πε]ρραιβῶν :ΙΙ [— — — — — : Ζακύνθο]υ καὶ Κεφαληνίας :ΙΙΙ

”

Prevod uredi

Prisega. Prisegam na Zevsa, Gajo, Helija, Pozejdona in vse bogove in boginje. Držal se bom skupnega miru in ne bom prelomil sporazuma s Filipom, niti ne bom prijel za orožje na kopnem ali morju, da bi škodoval komur koli od tistih, ki se držijo prisege. Prav tako ne bom zavzel nobenega mesta ali trdnjave ali pristanišča z ladjo ali napravo z namenom vojne proti udeležencem vojne. Prav tako ne bom odstavil kralja Filipa ali njegovih potomcev, niti ustav, ki obstajajo v vsaki državi, ko so prisegle mir. Prav tako ne bom storil ničesar v nasprotju s temi dogovori, niti ne bom dovolil nikomur drugemu, kolikor je to mogoče. Toda če kdo zagreši kakršno koli kršitev sporazuma, bom podprl tistega, ki potrebuje podporo, in se bom boril proti kršiteljem skupnega miru, kot je odločil (svet) in pozval hegemon, in ne bom opustil--------

iz Tesalije – Elimeje – Samotrake in Tasosa in Ambracije – iz Trakije in – Fokide, Ete in Malijci in Jonci in Egejci in Dolopi – Perhebi – z Zakintosa in Kefalonije.

Aleksandrove kampanje uredi

Odločitev za uničenje Teb kot kršitelja zgornje prisege je sprejel svet Korintske zveze z veliko večino.[22] Poleg kršitve prisege je svet presodil, da so bili Tebanci tako končno kaznovani za njihovo izdajo Grkov med perzijskimi vojnami.[23] Zvezo omenja Arijan iz Nikomedije (I, 16, 7) po bitki pri Graniku (334 pr. n. št.). Aleksander je v tempelj Atene Palade v Atenah poslal 300 panoplij z naslednjim napisom:

“ Aleksander, Filipov sin, in Heleni, razen Lakedemonov, od barbarov, naseljenih v Aziji[24] ”

Diodor Sicilski (Βίβλος ΙΖ’ 48.[6]) omenja odločitev Sveta leta 333 pr. n. št. po bitki pri Isu, da pošlje veleposlanike Aleksandru, ki mu bodo prinesli odličnost Grčije (zlati venec).[25] Po bitki pri Megalopolisu leta 331 pr. n. št. je Šparta prosila Aleksandra za pogoje, pod katerimi se lahko Lakedemonci (Špartanci) pridružijo Korintski zvezi.[26] Med azijsko kampanjo je bil Antipater imenovan za namestnika hegemona Zveze,[27] medtem ko je Aleksander osebno priporočil Atencem, naj svojo pozornost usmerijo na naslednje: če bi se mu kaj zgodilo, bi Atene prevzele oblast v Grčiji.[28]

Zapuščina uredi

Zveza je bila razpuščena po lamijski vojni leta 322 pr. n. št.[29] Po zmagi Demetrija I. Poliorketa v bitki pri Salamini leta 306 pr. n. št. je njegov oče Antigon I. Monoftalm od zbrane vojske prevzel naziv bazileja (kralj) Aleksandrovega imperija in pridobil nadzor nad Egejskim morjem, vzhodnim Sredozemljem in večji delom Bližnjega vzhoda. Medtem ko sta Antigon in Demetrij poskušala poustvariti Helensko zvezo Filipa II. s samima seboj kot hegemonoma,[11] je oživela koalicija diadohov. Kasander, Ptolemaj I. Soter, Selevk I. Nikator in Lizimah so ju odločilno porazili v bitki pri Ipsu leta 301 pr. n. št., v kateri je bil Antigon I. ubit.[30]

Antigon III. Doson (vladal 229 – 221 pr. n. št.) je leta 224 pr. n. št. oživil Helensko zvezo, tokrat bolj znano kot 'Helensko zavezništvo',[8] in se postavil za njenega predsednika. Zveza je delovala kot zavezništvo (symmachia) obstoječih grških zvez pod makedonsko hegemonijo. Zavezništvo ni bilo sestavljeno iz polisov, temveč iz večjih regionalnih enot, kot so Ahajci, Tesalci, Beotijci, Epirci itd.[8] Federacije so ohranile notranjo avtonomijo, zunanjpolitično pa so bile soodvisne.[31] Antigonova zveza je razširila oblast Antigonidov v južno Grčijo, tako da je leta 224 pr. n. št. povrnila Arkadijo in premagala špartanskega kralja Kleomena III. v bitki pri Selaziji leta 222 pr. n. št.[31] Dosonu je uspelo obnoviti notranjo stabilnost v Makedoniji in ponovno vzpostaviti njen položaj prevladujoče sile v helenistični Grčiji.[32][33]

Sklici uredi

  1. ↑ 1,0 1,1 1,2 Cawkwell 1978, str. 171.
  2. ↑ 2,0 2,1 Diodorus Siculus, Book 16, 89.
  3. ↑ Arrian, Alexander Anabasis, [4.11.7.]
  4. ↑ Kinzl 2010, str. 553.
  5. ↑ Davis Hanson 2012, str. 119.
  6. ↑ 6,0 6,1 Philip [16]: [1]
  7. ↑ 7,0 7,1 Harle 1998, str. 24.
  8. ↑ 8,0 8,1 8,2 Erskine 2009, str. 155.
  9. ↑ 9,0 9,1 Cawkwell 1978, str. 166.
  10. ↑ Cawkwell 1978, str. 167.
  11. ↑ 11,0 11,1 Cawkwell 1978, str. 170.
  12. ↑ Diodorus Siculus, Book 16, 91.
  13. ↑ Plutarch, Alexander [14.1]
  14. ↑ Diodorus, Book 17.3
  15. ↑ Diodorus Sicilus, Book 16.
  16. ↑ Diodorus Sicilus, Book 16, 89.[3]
  17. ↑ A History of Macedonia: Volume II: 550-336 B.C. Page 639 ISBN 0-19-814814-3
  18. ↑ Diodorus Sicilus, Book 16.8.[3]
  19. ↑ Grant 2017, str. 24.
  20. ↑ IG II² 236
  21. ↑ Rhodes, P.J. and Robin Osborne. Greek Historical Inscriptions, 404-323 BC, p. 373 ISBN 0-19-921649-5
  22. ↑ Arrian 1.9.9-10, Diodorus Siculus 17.14.1, Justin 11.3.6
  23. ↑ Arrian [1.9.7]
  24. ↑ I.16.7
  25. ↑ Diodorus Siculus, Book ΙΖ' 48.
  26. ↑ Savill, Agnes. Alexander the Great and his Time, p. 44 ISBN 0-88029-591-0
  27. ↑ Alexander the Great: a reader By Ian Worthington Page 305 ISBN 0-415-29187-9
  28. ↑ Plutarch, Alexander [13.1] & [13.2]
  29. ↑ Pomeroy, Sarah B. Ancient Greece: A Political, Social, and Cultural History, str. 467 ISBN 0-19-509742-4
  30. ↑ Adams, Winthrop Lindsay (2010). "Alexander's Successors to 221 BC". In Roisman, Joseph; Worthington, Ian (eds.). A Companion to Ancient Macedonia. Oxford, Chichester, & Malden: Wiley-Blackwell. str. 217. ISBN 978-1-4051-7936-2
  31. ↑ 31,0 31,1 Speake 2021, str. 90.
  32. ↑ »Antigonid dynasty | Britannica« (v angleščini). Pridobljeno 11. decembra 2023.
  33. ↑ Trever, Albert Augustus. History of Ancient Civilization, Volume 1, p. 479 ISBN 0-7735-2890-3

Viri uredi

Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Korintska_zveza&oldid=6223044«