Janko Jurančič, slovenski jezikoslovec, leksikograf in akademik, * 18. december 1902, Andrenci, † 15. december 1989, Ljubljana.

Janko Jurančič
Portret
Rojstvo18. december 1902({{padleft:1902|4|0}}-{{padleft:12|2|0}}-{{padleft:18|2|0}})[1][2]
Andrenci
Smrt15. december 1989({{padleft:1989|4|0}}-{{padleft:12|2|0}}-{{padleft:15|2|0}})[1] (86 let)
Ljubljana
Državljanstvo SFRJ
 Kraljevina Jugoslavija
 SHS
 Cislajtanija
Poklicjezikoslovec, akademik

Življenje uredi

Sin Ivana Jurančiča. Klasično gimnazijo je obiskoval v Mariboru in na Ptuju. Slavistiko in germanistiko je študiral v Ljubljani (nekaj časa tudi v Beogradu) in leta 1930 diplomiral. Dve dobri desetletji je bil profesor srbohrvaškega jezika na Tehnični srednji šoli v Ljubljani, nato tam na Višji pedagoški šoli (1952-1961). Poučeval je na Visoki pedagoški šoli, od 1953 tudi na FF Univerze Ljubljani Po doktoratu leta 1962 v Zagrebu je postal (od 1971 redni) univerzitetni profesor za srbski in hrvaški jezik in književnost na Filozofski fakulteti v Ljubljani.

Od leta 1973 do 1984 je bil predsednik uredniškega odbora Slovarja slovenskega knjižnega jezika. Od leta 1976 je bil izredni, od leta 1981 pa redni član SAZU.

Delo uredi

Janko Jurančič velja za utemeljitelja srbohrvatistike na Slovenskem. Pisal je učbenike za pouk tega jezika na slovenskih osnovnih šolah, pripravil obsežne in temeljite srbsko-hrvaško-slovenske slovarje v več izdajah, leta 1957 je izdal slovnico južnoslovanskih jezikov, kasneje tudi slovensko slovnico za Hrvate in Srbe.

Sklici uredi

Glej tudi uredi

Viri uredi

  • Bernard Rajh; Marjan Toš, ur. (2001). Podoba kraja Občine Cerkvenjak. Slovenskogoriški forum. COBISS 45861121. ISBN 961-90917-0-1.
  • Slavistična revija, (1987)
  • Letopis Slovenske akademije znanosti in umetnosti, (1990)