Ignacij Diakon

Ignacij Diakon (srednjeveško grško Ἰγνάτιος ὁ Διάκονος), bizantinski klerik in pisec, * 780/790, † po 845.

Ignacij Diakon
Rojstvo	cca. 775
Smrt	cca. 848
Državljanstvo	Bizantinsko cesarstvo
Poklic	pisatelj, diakon

Kot otrok je osirotel in se nato izobraževal pod okriljem carigrajskega patriarha Tarazija. Pod Tarazijevim naslednikon Nikeforjem I. se je povzpel v cerkveni hierarhiji in postal diakon in skevofilaks Hagije Sofije. Po začetku drugega obdobja bizantinskega ikonoklazma okoli leta 814 se je postavil na stran ikonoklastov in verjetno leta 830 postal metropolitski škof prestižnega sedeža v Nikeji. Kasneje je svoje stališče obrnil in se upokojil kot menih približno ob koncu ikonoklazma leta 843. Ignacij je potrjeni ali verjetni avtor več življenjepisov svetnikov (hagiografij), pogrebnih žalostink, pisem in pesmi.

Viri

• Kazhdan, Alexander (1991). »Ignatios the Deacon«. V Kazhdan, Alexander (ur.). The Oxford Dictionary of Byzantium. New York and Oxford: Oxford University Press. str. 984. ISBN 978-0-19-504652-6.
• Winkelmann, Friedhelm; Lilie, Ralph-Johannes; in sod. (2000). »Ignatios Diakonos (#2665)«. Prosopographie der mittelbyzantinischen Zeit: I. Abteilung (641–867), 2. Band: Georgios (#2183) – Leon (#4270) (v nemščini). Walter de Gruyter. str. 166–173. ISBN 3-11-016672-0.
• Efthymiadis, S. (1997). The correspondence of Ignatios, the Deacon. Greece: Dumbarton Oaks Research Library and Collection. ISBN 978-0-88402-243-5