Sveti Hipolit, protipapež, filozof in cerkveni oče, mučenec in svetnik Rimskokatoliške cerkve, * 170 n. št., Rim, (Italija, Rimsko cesarstvo); † 13. avgust 235, Sardinija.

Sveti Hipolit mučenec
Prudencijeva legenda: Mučeništvo svetega Hipolita Pariz, 14. stoletje
Prudencijeva legenda:
Mučeništvo svetega Hipolita
Pariz, 14. stoletje
Začetek papeževanja217
Konec papeževanja235
PredhodnikNatalis
NaslednikNovacijan
NasprotnikKalist
Urban
Poncijan.
Redovi
Položaj2. protipapež
Osebni podatki
RojstvoHipolit
cca. 170[1][2][…]
Rim
Smrt235[4][5][…]
Sardinija
PokopanBazilika svetega Pavla zunaj obzidja Rim
NarodnostGrk
Svetništvo
Godrimskokatoliška Cerkev: 13. avgust
pravoslavne Cerkve: 30. januar
Svetnik vrimskokatoliška Cerkev
pravoslavne Cerkve
anglikanska skupnost
luteranci
Kanonizacijarazglašalec
predtridentinsko obdobje
ZavetnikBibbiena, Italija; zdravje konjev; ječarji; jetniški nadzorniki; zaporniki
Catholic-hierarchy.org

Nauk in učenje uredi

Hipolit se ni strinjal z odločbo papeža Zefirina, ki pravi: »Odpadli kristjani in drugi veliki grešniki so lahko sprejeti nazaj v Cerkev po opravljeni določeni pokori« in je učil, da trije veliki grehi niso odpustljivi in sicer: prešuštvo, umor in odpad od vere.[7]

Hipolit kot protipapež (217-235) uredi

Kalist se je moral boriti proti nekaterim zmotam in krivim naukom ter prenašati tudi Hipolita, ki se je v mladosti sicer zagnano boril zoper eno herezijo, je zaradi svojega rigorizma zapadel v drugo; na koncu življenja pa se je spreobrnil in umrl kot mučenec skupaj s papežem Poncijanom, ki ga je sprejel nazaj v cerkveno občestvo. Hipolit je bil sicer učen teolog, vendar mu je manjkalo ponižnosti. Zato se je dal najprej posvetiti za rimskega škofa in kot takega torej za papeža. Na tem položaju je ostal skoraj vse do svoje smrti za časa treh pravih papežev: Kalista, Urbana in Poncijana.

Cerkveni pisatelj uredi

Hipolit je bil plodovit pisatelj. Njegova najbolj znana stvaritev je Druga evharistična molitev. Po Tridentinskem vesoljnem cerkvenem zboru je bila v rimskem obredu v veljavi samo ena evharistična molitev vse do Drugega vatikanskega vesoljnega cerkvenega zbora in sicer sedanja Prva evharistična molitev. Po bogoslužni obnovi Pavla VI. so bile dodane v sveto mašo še tri osrednje evharistične molitve in še nekaj drugih. Avtor druge in tudi najkrajše evharistične molitve ali mašnega kánona je prav Hipolit Rimski. [8]

Smrt in češčenje uredi

 
Rimski kip, ki predstavlja Hipolita (najden 1551)

Na Sardiniji se je Poncijan v izgnanstvu na otoku Tavolara 28. septembra 235 odpovedal službi rimskega škofa. Takrat se je odpovedal protipapeštvu tudi Hipolit in se v skupnem hudem trpljenju spravil s Cerkvijo. Oba sta kmalu nato umrla zaradi nečloveških razmer v svinčenih rudnikih in izgnanstvu. Hipolitovo in Poncijanovo truplo so prenesli v Rim in ju v času Fabijana (236-250) pokopali v Kalistovih katakombah.

V Rimskokatoliški cerkvi god 13. avgusta; pravoslavne Cerkve pa slavijo njegov god 30. januarja.

Ocena uredi

Čeprav je Hipolit imel papeža Zefirina za neizobraženega in neveščega v cerkvenih zadevah, je večina rimskih duhovnikov bila na njegovi strani. Med nastalim preganjanjem je bil vernikom in duhovnikom tolažnik in varuh. V spisu „Octavius” ga njegov sodobnik Minucius Felix poveličuje kot dobrega in sposobnega papeža.[9]

Večkrat so Hipolita Rimskega zamenjali z istoimenim svetnikom Hipolitom Portovskim iz Porta v Italiji, ki pa goduje 22. avgusta in je zato koledarska reforma 1969. leta postavila stvari na pravo mesto.[10]

Opombe uredi

  1. AlKindi
  2. Schäfer J. Ökumenisches Heiligenlexikon — 1998.
  3. Большая российская энциклопедияMoskva: Большая российская энциклопедия, 2004.
  4. Record #118551418 // Gemeinsame Normdatei — 2012—2016.
  5. SNAC — 2010.
  6. BeWeB
  7. »arhivska kopija«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 19. aprila 2012. Pridobljeno 23. septembra 2012.
  8. Papež Pavel VI. Rimski misal. str. 529.
  9. F. Chobot. A pápák története. str. 40.
  10. »Patron Saints Index: Saint Hippolytus of Rome«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 24. marca 2008. Pridobljeno 22. septembra 2012.

Viri uredi

  • S. Čuk, Svetnik za vsak dan I-II Ognjišče Koper 1999.
  • M. Benedik: Papeži od Petra do Janeza Pavla II., Mohorjeva družba Celje 1989.
  • Leto svetnikov I-IV (M. Miklavčič in J. Dolenc), Zadruga katoliških duhovnikov v Ljubljani (1968-1973).
  • Zgodovina krščanstva. Prevod: Uroš Kalčič. Ljubljana: Državna založba Slovenije v sodelovanju s Tiskovnim društvom Ognjišče. 1992. str. 688. COBISS 29084160. ISBN 86-341-0644-6. (izvirnik: The history of Christianity, Revised edition copyright 1990 Lion Publishing).
  • Rimski misal, kakor ga je naročil prenoviti Drugi vatikanski cerkveni zbor in ga je razglasil papež Pavel VI. Slovenska škofovska liturgična komisija, Ljubljana 1975.
  • F. X. Seppelt –K. Löffler: Papstgeschichte von den Anfängen bis zur Gegenwart. Josef Kösel&Friedrich Pustet, München 1933.
  • A. Franzen: Pregled povijesti Crkve, Kršćanska sadašnjost – Glas koncila, Zagreb 1970. (po: Kleine Kirchengeschichte, Herder-Bücherei Bd. 237/238. Freiburg i. B. 1968 (2. izdaja).
  • A. Schütz: Szentek élete az év minden napjára I-IV, Szent István-Társulat, Budapest 1932–1933.
  • F. Chobot: A pápák története. Pátria, Rákospalota 1909.

Glej tudi uredi

Zunanje povezave uredi


Nazivi Rimskokatoliške cerkve
Predhodnik: 
Natalis
Rimski škof
Papež

217–222
Naslednik: 
Novacijan