Greta Garbo
Greta Garbo (rojena Greta Lovisa Gustafsson), švedsko-ameriška filmska igralka, * 18. september 1905, Stockholm, Švedska, † 15. april 1990, New York, Združene države Amerike.
| Greta Garbo | |
|---|---|
 | |
| Rojstvo | Greta Lovisa Gustafsson[1] 18. september 1905[2][3][…] Katarina church parish[d][2] |
| Smrt | 15. april 1990[5][6][…] (84 let) New York, ZDA[8] |
| Državljanstvo |  Švedska ZDA |
| Poklic | igralka, filmska igralka, gledališka igralka |
| Podpis |  |
| Spletna stran | |
| gretagarbo.com | |
Je ena najslavnejših igralk iz obdobja začetka zvočnega filma v 1930. letih in še zdaj prepoznavna kot zvezda t. i. »zlate dobe« Hollywoodske kinematografije.
Življenjepis uredi
Odraščala je v skromnih razmerah v delavskem predelu Stockholma in se že zgodaj navdušila nad gledališčem. Po očetovi smrti se je preživljala z raznimi manjšimi deli, kmalu pa so jo uporabili kot model za damske klobuke v lokalni veleblagovnici, kar ji je odprlo možnost kariere fotomodela in pričela je nastopati v filmskih oglasih za njihova oblačila. Opazili so jo tudi režiserji in po študiju igre na igralski akademiji Kraljevega dramskega gledališča (Kungliga Dramatiska Teaterns Elevskola) je leta 1924 dobila vlogo v romantični drami Gösta Berlings saga režiserja Mauritza Stillerja.
Njen nastop je opazil Louis B. Mayer, izvršni direktor studia Metro-Goldwyn-Mayer, ki jo je odpeljal v Združene države Amerike. Tam je pritegnila pozornost že s svojim prvim nemim filmom Torrent (1926), zares zaslovela pa je s svojo naslednjo vlogo v filmu Meso in hudič (1927). Leta 1930 je nastopila v prvih dveh zvočnih filmih, Anna Christie in Romance, ki sta ji prislužila prvo nominacijo za oskarja.[9] Sloves ji je omogočil, da je sama izbirala vloge in določala pogoje sodelovanja z režiserji, v tem času je postajala vedno bolj selektivna pri izbiranju. Njen uspeh se je nadaljeval s filmi, kot sta Mata Hari (1931) in Grand Hotel, po mnenju številnih kritikov pa je vrhunec dosegla z vlogo pogubljene kurtizane Marguerite Gautier v filmu Dama s kamelijami leta 1936. Le-ta ji je prinesla drugo nominacijo za oskarja.
Kmalu po tistem je njena kariera zamrla in po nekaj neuspehih so se je pričeli režiserji izogibati. Obudila jo je z vlogo v komediji Ninočka (1939) in si prislužila še tretjo nominacijo za oskarja, a se je po novem neuspehu v filmu Two-Faced Woman (1941) v starosti 35 let odločila za upokojitev.
Od takrat je dosledno zavračala vse ponudbe za vrnitev na filmska platna. Umaknila se je v zasebnost, zato se je njeno ime le redko pojavljalo v medijih. Leta 1951 je postala naturalizirana ameriška državljanka. Leta 1954 ji je Akademija znanosti in umetnosti gibljivih slik podelila častnega oskarja »za njene sijajne in nepozabne filmske vloge«, a se tudi podelitve ni udeležila, tako da so ji kipec poslali po pošti. Kasneje se je med drugim ukvarjala z zbiranjem umetnin. Vrednost njene zbirke slik avtorjev, kot so Pierre-Auguste Renoir, Pierre Bonnard in Kees van Dongen, so ob njeni smrti ocenili na več kot 20 milijonov ameriških dolarjev.
Opombe uredi
- ↑ (neimenovan naslov) — Rivista del Cinematografo.
- ↑ 2,0 2,1 Katarina kyrkoarkiv, Födelse- och dopböcker, SE/SSA/0009/C I/38 (1905), bildid: 00006820_00152 — str. 118.
- ↑ Brockhaus Enzyklopädie
- ↑ Store norske leksikon — 1978. — ISSN 2464-1480
- ↑ Record #118537571 // Greta Garbo — 2012—2016.
- ↑ data.bnf.fr: platforma za odprte podatke — 2011.
- ↑ SNAC — 2010.
- ↑ Record #118537571 // Gemeinsame Normdatei — 2012—2016.
- ↑ Takratna pravila podeljevanja so dovoljevala nominacijo za več vlog hkrati.
Viri uredi
- Paris, Barry (1994). Garbo. New York: Alfred A. Knopf. ISBN 978-0-8166-4182-6.
- Reif, Rita (19. julij 1990). »Garbo's Collection and a van Gogh Are to Be Sold«. The New York Times. Pridobljeno 28. maja 2018.
- Swenson, Karen (1997). Greta Garbo: A life Apart. New York: Scribner. ISBN 978-0-684-80725-6.
- Vieira, Mark A. (2009). Irving Thalberg: Boy Wonder to Producer. Berkeley, CA: University of California Press. ISBN 978-0-520-26048-1.
Zunanje povezave uredi
- Greta Garbo na AllMovie
- Greta Garbo na spletni filmski podatkovni zbirki IMDb
