Edi Šelhaus

Edi Šelhaus
Edi Šelhaus
Rojstvo	15. avgust 1919; Podkraj
Smrt	6. marec 2011 (91 let); Zbilje
Državljanstvo	Slovenija; SFRJ; Kraljevina Italija
Poklic	fotograf, partizan

Edi Šelhaus, slovenski fotograf, fotoreporter in pisatelj, * 15. avgust 1919, Podkraj nad Vipavo, † 6. marec 2011^[2]^[3]

Mladost uredi

Prva leta otroštva je Šelhaus preživel v Trstu. Med obema vojnama se je zaradi fašizma z družino preselil v tedanjo Jugoslavijo in se po družinski tradiciji – oče Janko in mati Julijana sta bila namreč oba fotografa – izučil za fotografa. Ko je spomladi leta 1943 dobil poziv v nemško vojsko, je namesto tja raje odšel v partizane. S sabo je vzel tudi fotoaparat, vendar je bilo fotografiranje precej oteženo in nevarno, ti začetni filmi, kot tudi aparat, pa so se uničili.

Medvojno fotografsko ustvarjanje uredi

Leta 1944 je bil težje ranjen in poslan v Belo Krajino, kjer je čakal na prevoz v Bari. Na partizanskem letališču Podzemelj pri Črnomlju ga je opazil član propagandne komisije France Brenk, ki je skupaj s profesorjem Franjom Veselkom postavljal na noge partizansko foto sekcijo. Edi Šelhaus je dobil fotoaparat in tako postal vojni fotoreporter. Področje njegovega dela je bilo v Beli Krajini, na Kočevskem in Notranjskem. Ti mnogi izjemni posnetki so danes shranjeni v Muzeju novejše zgodovine Slovenije.

Povojno fotografsko ustvarjanje uredi

Po osvoboditvi ga je slovensko filmsko podjetje poslalo v Trst, kjer je do leta 1948 kot filmski snemalec za slovenski Filmski obzornik in jugoslovanske Filmske novosti v izjemnih okoliščinah posnel odločilne povojne dogodke na Tržaškem. Obenem je s fotografijami sodeloval pri tržaških časopisih Primorski dnevnik, L'Unità, Il Lavoratore in Delo. Da se je preživljal, je v Trstu odprl fotografski atelje Foto Edi. Vse te izkušnje so pomembno vplivale na njegovo fotografijo, ki je dinamična, v nasprotju s t.im. statično fotografijo, ki je prevladovala v nekdanji Jugoslaviji do konca petdesetih let.

Junija 1955 se je vrnil v Jugoslavijo, k mami v Škofjo Loko. Sprva ji je pomagal pri delu v ateljeju, fotoreporterska žilica pa mu ni dala miru, zato se je leta 1958 zaposlil pri Slovenskem poročevalcu, kasneje Delu in Tovarišu. Poleg matične hiše (Delo in Tovariš) je objavljal svoje prispevke v različnih revijah in časnikih, predvsem Ljubljanskem in Nedeljskem dnevniku, v Sloveniji in Jugoslaviji. V obdobju od leta 1958 do 1973, ko se je upokojil, je bil »leteči fotoreporter«, vse dni na lovu za aktualnimi dogodki v Sloveniji, bivši Jugoslaviji in tudi tujini.

Upokojitev uredi

Po upokojitvi ni miroval in je ostal, tako kot se je sam imenoval, »fotoreporter v copatah«. Poleg spremljanja aktualnih dogodkov, občasnega objavljanja svojih prispevkov s fotografijami v raznih publikacijah in beleženja motivov za svojo dušo se je lotil tudi pisanja knjig, od teh največ o dramatičnih trenutkih med 2. svetovno vojno, pa tudi o svojih doživetjih, povezanih z živalmi, ki jih je tudi vse opremil s svojimi fotografijami.

Dela uredi

Knjige:

Edi Šelhaus,The Bail Out, Republiški odbor Zveze združenj borcev NOV Slovenije, Ljubljana, 1976, (COBISS)
Edi Šelhaus, Janez Žerovc, Zbogom Liberty Bell, Borec, Ljubljana, 1980,(COBISS)
Edi Šelhaus, Stotinka sreče, Borec, Ljubljana 1980,(COBISS)
Edi Šelhaus, Slovene Partisans and Rescued American Airmen in World War II, Sunflower University Press, Manhattan, 1993, (COBISS)
Edi Šelhaus, Oj, pusti me živeti, Borec, Ljubljana 1981, (COBISS)
Vitka Kolar, Edi Šelhaus, Dobro jutro, živali, samozaložba, Ljubljana, 1991, (COBISS)
Šparovec Jožefa, biografija, Fotoreporter Edi Šelhaus ponovno v Škednju, Borec, Ljubljana 1982, (COBISS)

Fotografske razstave in dokumentarni film uredi

Leta 2000 je Šelhaus svoj obsežen povojni fotografski opus podaril Muzeju novejše zgodovine Slovenije, ki je v sodelovanju z njim iz tega gradiva pripravil že 5 njegovih razstav (Fotozgodbe Edija Šelhausa – 2001, Edi Šelhaus ponovno v Škednju – 2002, Foto humor Edija Šelhausa – 2006, Šmarnogorski razgledi – 2007, Tudi živali so del našega življenja –2007, sodeloval pa je tudi pri pripravi razstav o Šelhausu drugih muzejev in institucij (Fotoutrinki od Kolpe, Trsta, Ajdovščine do Ljubljane 1944-1946. Fotokronist Edi Šelhaus Galerija Fotografija, Ljubljana, 2005 in Edi Šelhaus in Škofja Loka, Loški muzej Škofja Loka, 2007)

Muzej novejše zgodovine Slovenije je poleg vključevanja Šelhausovih posnetkov v svoje kataloge in razstave najobsežnejši del fotografij iz Šelhausovega vojnega in povojnega opusa prispeval tudi za dokumentarni film avtorja Jurija Grudna Edi Šelhaus – »Bil sem zraven«, 2007.

Nagrade in priznanja uredi

Svoje fotografije je razstavljal doma in v tujini in prejel več pomembnih nagrad, med njimi Petkovo (1973) in Tomšičevo nagrado za življenjsko delo (1979), za svoje filmsko delo, za prispevke na Tržaškem, pa nagrado Darka Bratina v Gorici v Italiji (2005).

Za podaritev svojega fotografskega opusa Muzeju novejše zgodovine je leta 2001 prejel Valvasorjevo častno priznanje.^[4]

Galerija uredi

Mala Marica iz požgane vasi Papeži na Kočevskem 1944-45.
Partizanska patrola kurirjev Notranjskega odreda v belem odhaja na pot v snegu leta 1945
Portret Vena Pilona (1969)