Druga srbska vstaja

Druga srbska vstaja (srbsko Drugi srpski ustanak, turško İkinci Sırp Ayaklanması) je bila druga faza srbske revolucije proti Osmanskemu cesarstvu, ki je izbruhnila kmalu po ponovni priključitvi Srbije k Osmanskemu cesarstvu leta 1813. Okupacija se je zgodila po porazu prve srbske vstaje (1804–1813), med katero je bila Srbija več kot desetletje de facto neodvisna država. Druga srbska vstaja je na koncu privedla do polovične neodvisnosti Srbije od Osmanskega cesarstva. Ustanovljena je bila Kneževina Srbija z lastno skupščino, ustavo in kraljevo dinastijo. De jure je bila neodvisnost dosežena leta 1878 po sklepih Berlinskega kongresa.

Druga srbska vstaja
Del srbske revolucije
Petar Ubavki: Takovska vstaja; spomenik je bil ustvarjen po zamislih kneza Miloša in arhimandrita Melentija za razstavo v Parizu leta 1901; od leta 2004 stoji v Beogradu
Datum 23. april 1815 – 26. julij 1817 (70002000000000000002 leti in 700193000000000000093 dni) Prizorišče Smederevski sandžak Izid Strateška zmaga Srbov ustanovitev avtonomne Kneževine Srbije Ozemeljske spremembe Osmansko cesarstvo izgubi oblast v Smederevskem sandžaku
Udeleženci
Srbski uporniki	Osmansko cesarstvo
Poveljniki in vodje
Miloš Obrenović Jovan Obrenović Milić Drinčić  † Jovan Dobrača Petar Nikolajević Stojan Čupić  † Sima Nenadović  † Sima Katić Toma Vučić Perišić Tanasko Rajić  †	Marašli Ali Paša Sulejman Paša Skopljak Huršid Paša Ibrahim Paša Osman-beg  † Sevčesmu Caja Imšir † Kara Mustafa  †
Moč
na začetku 1.700, kasneje 15.000 mož in trije topovi	17.000, kasneje z okrepitvami 30.000 mož
Žrtve in izgube
več kot 2.500 ubitih	več kot 10.000 ubitih, okoli 1.000 Turkov in 1.000 Albancev ujetih in kasneje osvobojenih

Ozadje

Prva srbska vstaja (1804–1813) je bila pomembno obdobje srbske države, v katerem so si Srbi prvič po treh stoletjih vladali sami brez nadoblasti Osmanskega cesarstva ali habsburške Avstrije. Po zatrtju vstaje leta 1813 je večina srbskih poveljnikov pobegnila v Habsburško monarhijo, vključno z Đorđem Petrovićem, vodjo prve srbske vstaje.

V Srbiji je ostalo le nekaj poveljnikov, med njimi Miloš Obrenović in Stanoje Glavaš, ki so poskušali na diplomatski način zaščititi in deliti usodo tamkajšnjih ljudi.

Miloš Obrenović se je predal Osmanom in prejel naziv oborknez. Osmanom se je predal tudi Stanoje Glavaš in bil postavljen za nadzornika ceste, potem pa so ga zaradi dvomov v njegovo lojalnost ubili. Hadži Prodan Gligorijević je vedel, da ga bodo Osmani aretirali, zato je leta 1814 razglasil vstajo. Miloš Obrenović je menil, da je za upor še prezgodaj, in ga ni podprl.

Hadži Prodanova vstaja je kmalu propadla in njen pobudnik je pobegnil v Avstrijo. Po njegovem neuspelem uporu so Osmani še bolj tlačili Srbe z visokimi davki, prisilnim delom in posilstvi. Marca 1815 so imeli Srbi več sestankov in se odločili za nov upor.

Vstaja

Takovski zbor

Knez Miloš Obrenović, vodja druge srbske vstaje

Po neuspeli Hadži Prodanovi vstaji je Sulejman Paša nadaljeval s svojim terorjem. Priprave na naslednji upor so se začele, ko je Sulejman Paša zadržal Miloša Obrenovića v Beogradu. Miloš se je osvobodil pod pretvezo, da gre zbirat denar za odkup srbskih

Druga srbska vstaja se je začela spontano. Lokalni srbski starešine so začele pobijati Turke, ki so pobirali davke, Arsenije Loma pa je oblegal Rudnik. Na Cvetno nedeljo 11. aprila (po gregorijanskem koledarju 23. aprila) leta 1815 se je nekaj srbskih starešin zbralo v Takovu in zaprosilo Miloša Obrenovića, naj se postavi na čelo upora, kar je z obotavljanjem sprejel.

Bitke

Oboroženi boj je trajal približno 4 mesece. Druga srbska vstaja je bila za razliko od prve vstaje že od začetka uperjena proti oblasti, ki jo je predstavljal Sulejman paša. Visoka porta je proti upornikom poslala dve vojski iz cesarstva in eno iz Smederevskega sandžaka. Vstajniki so napadli Čačak in ga oblegali štirideset dni. Miloš Obrenović je obleganje Čačka prepustil svojemu bratu Jovanu Obrenoviću, Miliću Drinčiću in Jovanu Dobrači, sam pa se je s svojo vojsko odpravil proti severu in se pri Paležu spopadel s Turki ter zmagal in zaplenil dva topa. Po bitki pri Paležu so se vstajniki povezali s srbskimi emigranti v Avstriji. V Srbijo so se vrnili vojvode Petar Nikolajević Moler, Pavle Cukić, Stojan Čupić, Sima Katić in Sima Nenadović.

Iz Paleža se je Obrenović usmeril proti Valjevu, ki ga je oblegal Pavle Cukić. Srbi so a svojih novih položajev zvečer trikrat ustrelili iz topa. Turki, prestrašeni zaradi velikosti srbske vojske, so se s topovi vred umaknili, in Srbi so brez boja zavzeli Valjevo. Tu so se začela prva nesoglasja med voditelji upora, saj sta Moler in Cukić od Miloša zahtevala, da si z njim razdelita oblast. Nenadović je nato zažgal Nenadovićev stolp v Valjevu. Pohod srbske vojske se je nadaljeval do Čačka. Na Ljubiću so upornike napadli Turki, vendar so jih uporniki odbili in prečkali Zahodno Moravo in se na obali utrdili. Med turškim napadom na okope je bil ubit Tanasko Rajić, Turki pa so zaplenili srpske topove. V bojih je padel tudi turški poveljnik Čaja Imšir Paša. Med Turki je zavladala zmeda in Miloš Obrenović jih je pri vasi Rtari potolkel.

Po borbah se je srbska vojska povečala na okoli 12.000 mož in krenila proti Požarevcu. Na poti se je spopadla z delijami Asana delibaše in zmagala. Med boji je padel Milošđev svak Jovan Vukomanović.

Po tem porazu je Porta poslala proti vstajnikom vojaške enote iz Niša in Bosne. Turška vojska je doživela poraz pri Dublju, vojska iz Niša pa pri Ljubiću.

Konec vstaje

Oboroženi spopadi s turško vojsko niso bili tako intenzivni kot v prvi vstaji. Nanje do veliko vplivale razmere na ruski fronti in Napoleonov poraz. Ker je osma točka Bukareškega sporazuma omogočala rusko intervencijo, je Porta ukazala, da se v Srbijo čim prej pošlje dve veliki vojski, rumelijsko z vzhoda in bosansko z zahoda. Porta je bila pripravljena upor končati s pogajanji, ki ne bi preveč škodila osmanskim interesom. Z Milošem Obrenovićem sta se začela pogajati Marašli Ali Paša in Kuršid Paša in 25. oktobra 1815 dosegla ustni sporazum.

S sklenitvijo sporazuma so se boji končali, cilji vstajnikov, zastavljeni v letih 1804 in 1815, pa niso bili doseženi. Oborožen boj se je nadaljeval z dolgotrajnimi diplomatskimi pogajanji s pomočjo Rusije. Osmansko cesarstvo je sporazum razumelo kot dokončen konec bojev in upora, za Miloša Obrenovića in upornike pa je sporazum predstavljal zgolj osnovo za nadaljnje širjenje privilegijev in izhodišče v nadaljnjem boju za dosego končnih ciljev upora - strmoglavljenje turške fevdalne oblasti in vzpostavitev lastne.

Privilegiji, pridobljeni s sporazumom (vzpostavitev dvojne uprave, pobiranje davka s strani Srbov, zaščita pred zlorabami spahij in drugih turških uradnikov, imenovanje knezov po lastni volji, ustanovitev ljudskega urada v Beogradu ... ), so dali Srbom določeno samoupravo, ki je omogočila nadaljnji gospodarski družbeni in politični razvoj.

Posledice

Po zmagi Rusije nad Osmanskim cesarstvom in sklenitvi Odrinskega mirovnega sporazuma leta 1828 je bilo rešeno tudi srbsko vprašanje. V letih 1830 in 1833 sta bila izdana dva posebna sultanova dekreta - hatišerifa, ki sta potrdili samoupravne pravice Kneževine Srbije. S posebnim dekretom iz leta 1833 so bile fevdalne obveznosti vključene v letni tribut, ki ga je Srbija plačevala Porti. S tem je bilo formalno rešeno agrarno vprašanje in izničeni fevdalni odnosi in turška oblast v Srbiji.

Vstaja v kulturi

Dogodki v drugi srbski vstaji so bili prikazani v televizijski seriji Vuk Karadžić. Bitka na Ravnjah in Milošev pogovor z Jakovom Nenadovićem sta bila prikazana v 5. epizodi. Miloševa predaja Turkom, posledice Hadži Prodanove vstaje, prikaz glave Stanoja Glavaša, obisk Skopljak-paše v Beogradu, Milošev odhod in upor v Takovi so bili prikazani v 7. delu. V isti epizodi je prikazana bitka pri Požarevcu, obleganje Valjeva brez boja, kjer se Miloš dogovori s Cukićem in Molerjem, bitka pri Dublji brez boja in Miloševo srečanje z Marašla Ali-pašo pri Ćupriji. Bitka pri Ljubiću, bitka pri Paležu, pa tudi Miloševo srečanje s Huršid pašo na Orlovem polju v seriji niso bile prikazane.

V okviru praznovanja 200. obletnice druge srbske vstaje so v Zgodovinskem muzeju pripravili razstavo stripovskega avtorja Gorana Đukića Gorskega z naslovom "Tukaj sem, tukaj si ti, spomini kneza Miloša na drugo srbsko vstajo". Razstava prikazuje bitko na Ravnjah, Takovski upor, bitko pri Ljubiću, bitko pri Dublji in Milošev dogovor z Marašlijo.

Viri

• Стојанчевић, Владимир (1995). Из историје Србије Другог устанка и кнез Милошеве владе 1815-1839. Београд: Завод за уџбенике и наставна средства. str. 284. ISBN 86-170-3917-5.
• Стевановић, Др Миладин (1990). Други српски устанак. Горњи Милановац: Дечје новине. str. 285. ISBN 978-86-367-0339-7.
• Стевановић, Др Миладин (2003). Устанички зборови и скупштине: Први и Други српски устанак. Београд: Службени гласник. str. 257. ISBN 86-7549-328-2.
• Љушић, Радош (2018). Војводе и војводски барјаци: Војно уређење устаничке Србије (1804—1815). Београд: Медија центар "Одбрана". str. 344.
• Стефановић Караџић, Вук (1947). Први и Други српски устанак. Београд: Просвета. str. 458.
• Леополд, Ранке (1991). Српска револуција 1804-1815 (2. издање). Београд: Српска књижевна задруга. str. 240. ISBN 86-379-0222-7.
• Љушић, Радош (1990). Вук о српској револуцији. Београд: Књижевне новине; Горњи Милановац: Дечје новине. str. 271. ISBN 978-86-391-0083-4.
• Група аутора, Уредник: Попов, Чедомир (2003). Европа и српска револуција 1804-1815. Нови Сад: Платонеум. str. 576. ISBN 86-83639-18-5.
• Куниберт, Бартоломео Др; Превод: Веснић, Миленко (1988). Српски устанак и прва владавина кнеза Милоша Обреновића, Књ. 1. Београд: Просвета. str. 405. ISBN 86-07-00354-2.
• Куниберт, Бартоломео Др; Превод: Веснић, Миленко (1988). Српски устанак и прва владавина кнеза Милоша Обреновића, Књ. 2. Београд: Просвета. str. 328. ISBN 86-07-00354-2.
• Јакшић, Гргур (2020). Европа и васкрс Србије (1804—1834). Београд: Српска књижевна задруга. str. 634. ISBN 978-86-379-1439-6.
• Хамовић, Драган; Јовановић, Небојша; Илијин, Душан (2004). Устаничка читанка (1804—1815). Београд: Завод за уџбенике и наставна средства. str. 418. ISBN 86-17-11342-1.
• Љушић, Радош (2022). Српска државност 19. века. Нови Сад: Прометеј. str. 504. ISBN 978-86-515-2040-5.
• Љушић, Радош (2022). Кнез Милош - Државотворни владар (1783—1860). Нови Сад: Православна реч. str. 923. ISBN 978-86-81648-15-5.
• Стојанчевић, Владимир (1966). Милош Обреновић и његово доба. Београд: Просвета. str. 487.
• Симић, Александар М. (2020). »Марашли Али-паша, београдски михафиз и мутесариф Смедеревског санџака (1815—1821)«. Гласник Етнографског института САНУ. LXVIII (3): 683–704.
• Савић, Велибор Берко (2004). Ненадовићи. Ваљево: Издање аутора. str. 725. ISBN 86-903169-1-4.
• Поповић, Радомир Ј. (2003). Тома Вучић Перишић. Београд: ЈП Службени гласник; Историјски институт. str. 349. ISBN 86-7743-039-3.
• Стевановић, Др Миладин (2008). Танаско Рајић, Карађорђев барјактар. Горњи Милановац: Доситеј. str. 295. ISBN 978-86-7644-044-3.
• Ковић, Милош (2021). Велике силе и Срби 1496-1833 (2. издање). Београд: Catena mundi. str. 240. ISBN 978-86-6343-163-8.
• Поповић, Васиљ (2020). Европа и српско питање у периоду ослобођења 1804-1918. Београд: Catena Mundi. str. 175. ISBN 978-86-6343-140-9.
• Терзић, Славенко (2012). Русија и српско питање 1804-1815. Нови Сад: Православна реч. str. 198. ISBN 978-86-8390-353-5.
• Терзић, Славенко (2021). На капијама Константинопоља: Русија и балканско питање у 19. веку. Београд: Историјски институт; Нови Сад: Православна реч. str. 742. ISBN 978-86-81648-13-1.
• Аутор: Ћоровић, Владимир; Уредник издања: Перишић, Ненад (2010). Историја Срба [Ново доба VII: Други устанак, стр. 620-627]. Београд: "Leo commerce". str. 844. ISBN 978-86-7950-086-1.
• Тимотијевић Мирослав. Таковски устанак — српске Цвети: О јавном заједничком сећању и заборављању у симболичној политици званичне репрезентативне културе 2012. Београд: Филозофски факултет. ISBN 978-86-8292-551-4. str. 596
• Ћирковић, Сима (2004). Срби међу европским народима. Београд: Equilibrium.