Davični toksin

Davični toksin (tudi difterijski toksin ali difterotoksin, DT) je eksotoksin, ki ga izloča bakterija vrste Corynebacterium diphtheriae. Gen za toksin nosijo samo tisti sevi bakterije, ki imajo v genomu vgrajeno bakteriofagno DNK. Toksin se širi po krvi in okvarja sintezo beljakovin v celicah različnih tkiv in organov. Smrtonosna doza za človeka znaša okoli 0,1 μg na kg telesne teže. Večje količine toksina lahko povzročijo smrtonosno nekrozo srca in jeter.^[1]

Diphtheria toxin dimer, Corynephage beta.

Toksin je leta 1890 odkril Emil Adolf von Behring.^[2]

Zgradba in mehanizem delovanja uredi

Davični toksin je po kemijski zgradbi enojni polipeptid, zgrajen iz 535 aminokislin.^[3] Spada v skupino toksinov A-B, kar torej pomeni, da je sestavljen iz dveh podenot, in sicer iz podenote A in B, ki sta povezani z disulfidno vezjo (S-S).

Podenota B omogoča vezavo z receptorsko beljakovino na tarčni celici. Po vezavi membranske proteaze razcepijo toksin v podenoti, ki sta še vedno povezani z disulfidno vezjo. Kompleks receptor-toksin vstopi v celico preko endocitoze. Po znižanju pH vrednosti v endocitotskem mešičku na okoli 5 se konformacija obeh podenot spremeni tako, da se izpostavljeni deli molekule s hidrofobnimi deli vrine v membrano mešička, tako da del z disulfidno vezjo štrli v citoplazmo. Pod vplivom glutationa se vez reducira, podenota A pa se sprosti v citoplazmo.

Podenota A je tako kot pri večini toksinov A-B ADP-riboziltransferaza, ki deluje na elongacijski faktor 2 (EF-2), ki je pomemben za premikanje sporočilne RNK. Zaradi delovanja toksina se podaljševanje polipeptidne verige ustavi, s tem pa je prizadeta sinteza beljakovin. Prizadete celice, kot so srčnomišične, živčne in ledvične celice, odmrejo, s tem pa je prizadeto delovanje organov.

Glede na mehanizem delovanja je davičnemu toksinu podoben eksotoksin A, ki ga izloča Pseudomonas aeruginosa.^[4]

Opombe in sklici uredi

↑ Pappenheimer, A. (1977). »Diphtheria toxin«. Annu. Rev. Biochem. 46: 69–94. doi:10.1146/annurev.bi.46.070177.000441. PMID 20040.
↑ Todar, K. (2009). "Diphtheria". Todar's Online Textbook of Bacteriology. Pridobljeno dne 2010-10-30.
↑ Murphy, J.R. (1996). "Corynebacterium Diphtheriae: Diphtheria Toxin Production". V: Baron's Medical Microbiology, 4. izdaja; urednik Baron S. s sod. Univ. of Texas Medical Branch. ISBN 0-9631172-1-1
↑ Yates, S.P.; Merrill, A.R. (2004). »Elucidation of eukaryotic elongation factor-2 contact sites within the catalytic domain of Pseudomonas aeruginosa exotoxin A«. Biochem. J. 379 (Pt 3): 563–72. doi:10.1042/BJ20031731. PMID 14733615.

Viri uredi

Koren, S. (2002). "Davični toksin". V: Medicinska bakteriologija z imunologijo in mikologijo (str. 78-9); urednika Gubina M. in Ihan A. Ljubljana: Medicinski razgledi. ISBN 961-6260-11-1

[1] Pappenheimer, A. (1977). »Diphtheria toxin«. Annu. Rev. Biochem. 46: 69–94. doi:10.1146/annurev.bi.46.070177.000441. PMID 20040.

[2] Todar, K. (2009). "Diphtheria". Todar's Online Textbook of Bacteriology. Pridobljeno dne 2010-10-30.

[3] Murphy, J.R. (1996). "Corynebacterium Diphtheriae: Diphtheria Toxin Production". V: Baron's Medical Microbiology, 4. izdaja; urednik Baron S. s sod. Univ. of Texas Medical Branch. ISBN 0-9631172-1-1

[4] Yates, S.P.; Merrill, A.R. (2004). »Elucidation of eukaryotic elongation factor-2 contact sites within the catalytic domain of Pseudomonas aeruginosa exotoxin A«. Biochem. J. 379 (Pt 3): 563–72. doi:10.1042/BJ20031731. PMID 14733615.

[1]

[2]

[3]

[4]