Demetra je v grški mitologiji boginja setve in poljedelstva.

Demetra
Boginja poljedelstva, žetve, plodnosti in svetega zakona
PrebivališčeOlimp
Simbolrog obilja, pšenica, bakla, kruh
Osebne informacije
StaršiKronos in Rea
SorojenciHestija, Hera, Had, Pozejdon, Zevs in Kiron
PartnerJasion, Zevs, Okean, Karmanor, Pozejdon, Triptolem
OtrociPerzefona, Daspina, Arion, Pluton, Filomel, Ebulej, Krizotem in Amfilej I.
Ustrezniki
Rimski ustreznikCerera
Japonski ustreznikAmaterasu[1]

Je zavetnica zakona in otrok, Zevsova ljubica ter hči Kronosa in Ree. Zaradi svojega pomena za blaginjo Grkov je Demetra eno najbolj čaščenih božanstev, še posebej med poljedelci. Enaka je rimski boginji Cereri.

Perzefona uredi

Demetra je Zevsu rodila hčer Perzefono, imenovano tudi Kore (deklica). Nekega dne se je Perzefona igrala na travniku, ko je iz zemlje pridrvel Had in deklico ugrabil. Ko je vsevidni bog Helios Demetri povedal kaj se je zgodilo, je le-ta od Zevsa zahtevala naj Perzefono vrne med žive. Zevs je bil Demetri pripravljen ugoditi, ampak samo v primeru, da Perzefona v podzemlju ni ničesar jedla. Had pa se je v tem času že poročil s Perzefono in ji dal jesti granatno jabolko zaradi česar je bila priklenjena na podzemlje.

Ker je užaloščena Demetra začela zanemarjati svoje božanske dolžnosti in ni več skrbela za zemljo ter rast hrane, je nastopila huda lakota. Zevs je uvidel, da bodo ljudje propadli in s Hadom sklenil kompromis - Perzefona bo spomladi in poleti pri materi, jeseni in pozimi pa pri Hadu. Iz tega izhaja razlaga za menjavanje letnih časov.

Čaščenje Demetre uredi

V Elevzini, ki se nahaja blizu Aten so ji postavili svetišče. V tem kraju je bil tudi najbolj razširjen kult Demetre in Perzefone. Njima v čast so enkrat letno prirejali igre imenovane elevzinski misterij, ki so častili zgodbo o ugrabitvi Perzefone.

Najpomembnejše Demetrino svetišče je bilo v Elevzini, kjer so Demetro še posebej častili.

Sklici uredi

  1. Kárpáti, János (1993). »Amaterasu and Demeter: About a Japanese – Greek Mythological Analogy«. International Journal of Musicology. 2: 9–21. JSTOR 24617979.

Zunanje povezave uredi