Biološko kopičenje
Biološko kopičenje ali bioakumulácija je splošen izraz za kopičenje določenih strupenih snovi v organizmu oziroma v delu organizma. Proces zajema biološko ločevanje snovi, ki preidejo v organizem preko prehranjevanja, vdihovanja, kožnega stika in drugih poti. Le-to povzroči nastanek večje koncentracije snovi v primerjavi z okoljem, kjer organizem prebiva. Koncentracija je odvisna od stopnje absorpcije snovi v prebavilih in nasploh biološke razpoložljivosti, poti vstopa v organizem (prehranjevanje, vdihovanje ...), stopnje izločanja, presnovnih modifikacij snovi in s tem povezani razpolovni čas,[1] delež maščob v organizmu, hidrofobnosti snovi, okolijskih dejavnikov ter drugih bioloških in fizikalnih dejavnikov. Splošno sprejeto pravilo je, da verjetnost biološkega kopičenja določene snovi narašča z njeno hidrofobnostjo.[2]
Primeri tovrstnih snovi so pesticidi (npr. DDT), težke kovine (npr. živo srebro) in razne organske snovi (npr. vitamin A in z njim povezana hipervitaminoza A).
Glej tudi uredi
Sklici in opombe uredi
- ↑ Bryan G.W., Waldichuk M., Pentreath R.J. in Darracott A. (1979). "Bioaccumulation of Marine Pollutants". Phil. Trans. R. Soc. B.
- ↑ Grey, M.R. & Spaeth, K.R. (ur.) (2006). "Chapter 8: Toxicology and Bioterrorism - Principles of Toxicology". V: The Bioterrorism Sourcebook. McGraw-Hill. [elektronski vir]
Viri uredi
- Toxic Substances Hydrology Program: Bioaccumulation Arhivirano 2011-08-05 na Wayback Machine. U.S. Geological Survey (USGS). (angleško)
 | Ta članek o toksikologiji je škrbina. Pomagajte Wikipediji in ga razširite. |