Apostolska dela
Apostolska dela so peta knjiga Nove zaveze, ki govori o nastanku Cerkve na binkošti in njenem širjenju po Rimskem cesarstvu in svetu. Poroča o delovanju apostolov in tistih, ki so se jim pridružili, ter se zaključi s Pavlovim jetništvom v Rimu. Knjiga je bila verjetno napisana okoli leta 80 ali 90 po Kristusu.
Avtorstvo Apostolskih del je soglasno pripisano evangelistu Luki. O povezanosti z njegovim evangelijem pričujeta posvetili, vsebinsko nadaljevanje in jezik, ki knjigama daje enotno literarno podobo.
Vsebina uredi
Apostolska dela se začnejo s posvetilom Teofilu in obsežnim poročilom o Jezusovem vnebohodu. Nato opisujejo nastanek Cerkve v Jeruzalemu na binkošti s prihodom Svetega Duha. Knjiga se nadaljuje z opisom duhovnega življenja prvih kristjanov okoli Petra in širjenja v svet. Prikazuje preganjanje, ogroženost in mučeništvo, ki pa je Cerkev ob znamenitih govorih le še bolj razširilo in utrdilo.
Po spreobrnitvi v ospredje pripovedi stopi Pavel in njegova misijonska potovanja, ki ga ob vračanju v Jeruzalem vodijo v Malo Azijo, Makedonijo in Grčijo in Efez. Kot jetnika ga odpeljejo v Rim, kjer se knjiga konča.
Glavni namen Apostolskih del je prikazati duhovno moč in univerzalnost krščanstva, hkrati pa podobo življenja prvih krščanskih skupnosti, ki jo vodi in usmerja Sveti Duh.
Viri uredi
- Povzeto po: "Uvod v Apostolska dela." Sveto pismo. Nova zaveza in Psalmi: jeruzalemska izdaja. Družina, Teološka fakulteta. Ljubljana, 2010. (COBISS), ISBN 978-961-222-789-0, ISBN 978-961-92694-3-5
Glej tudi uredi
Zunanje povezave uredi
 | Ta o krščanstvu članek je škrbina. Pomagajte Wikipediji in ga razširite. |