Aleksander Sergejevič Puškin
Aleksander Sergejevič Puškin [aleksándər sergêjevič púškin], (rusko Алекса́ндр Серге́евич Пу́шкин 
poslušaj (pomoč·info)), ruski pesnik, pisatelj in dramatik, * 6. junij (26. maj, ruski koledar) 1799, Moskva, Rusija, † 10. februar (29. januar) 1837, Sankt Peterburg.
Aleksander Sergejevič Puškin | |
|---|---|
 | |
| Rojstvo | 26. maj (6. junij) 1799[1][2] Moskva[1][2][…] |
| Smrt | 29. januar (10. februar) 1837[1] (37 let) Sankt Peterburg[1][4][…] |
| Poklic | pesnik, pisatelj proze, dramatik, literarni kritik, prevajalec, zgodovinar, romanopisec, libretist, zbiratelj knjig, publicist, pisatelj, otroški pisatelj, dramaturg, esejist, dvobojevalec, pisec |
| Državljanstvo |  Ruski imperij |
| Literarno gibanje | romantika |
| Podpis |  |
Aleksander Sergejevič Puškin je bil ruski avtor v času romantike, ki je, po mnenju mnogih, največji ruski pesnik in utemeljitelj moderne ruske literature. Puškin je bil pionir na področju uporabe ljudskega govora v svojih delih. Zapustil je primere vseh literarnih zvrsti tistega časa: lirika, pripovedna poezija, roman, novela, drama, kritični esej, osebna pisma in pa tudi zgodovinske fikcije.
Rodil se je leta 1799 v Moskvi. Svojo prvo pesem je objavil star petnajst let. Zavzemal se je za socialne reforme. V začetku leta 1820 je prišel navzkriž z vlado, ki ga je poslala v izgnanstvo na jug Rusije. Medtem ko je bil pod strogim nadzorom, ni mogel potovati ali objavljati po svoji volji, je napisal svoje najbolj znane igre, med drugim dramo Boris Godunov. Njegov roman v verzih, Jevgenij Onjegin, je bil objavljen po delih med letoma 1825 in 1832. Umrl je leta 1837 v dvoboju.
Leta 2019 so v čast njegove 220. obletnice rojstva, največje moskovsko mednarodno letališče Šeremetjevo poimenovali po njem.
Življenje uredi
Aleksander Sergejevič Puškin se je rodil 6. junija 1799 (po ruskem julijanskem koledarju 26. maja) v Moskvi očetu Sergeju Lvoviču Puškinu (1767–1848) in materi Nadeždi (1775–1836). Po očetovi strani je izhajal iz stare ruske plemiške družine, po materini pa je bil potomec etiopskega pradeda, Etiopica Hanibala "zamorca Petra Velikega". Starši se za otroka niso kaj prida menili, v mladih letih mu je družbo delala varuška, ki mu je vcepila ljubezen do domačega jezika. Ko je bil star 11 let, sta ga starša poslala v licej v Carskem selu v bližini Sankt Peterburga. Tam je Puškin začel pisati svoje prve pesmi. Leta 1814, star komaj 15 let, je objavil pesem Prijatelju pesniku.
Po končani šoli je Puškin živel dokaj nemirno življenje. Skoraj vsako leto je iskal novo bivališče in se pogosto selil iz kraja v kraj. Postopoma se je začel zavzemati za socialne reforme. To in njegova dela so začela jeziti vlado in le ta je Puškina, ki je medtem postal tajnik na ministrstvu za zunanje zadeve iz Sankt Peterburga, leta 1820 izgnala iz ruske prestolnice. Šel je na Kavkaz in Krim, nato na Kamenko in Kišinjev, kjer je postal prostozidar. Puškin se je leta navdušil nad osvobodilnim bojem Grkov in se tako pridružil Filiki Eteriji, tajni organizaciji, katere namen je bil strmoglavljenje otomanske oblasti v Grčiji in vzpostavitev neodvisne grške države. Ostal je v Kišinjevu do leta 1823 in napisal dve romantični pesmi Ptice na Kavkazu in Bahčisarajska fontana, ki sta mu prinesle veliko slavo. Leta 1823 se je preselil v Odeso. Ko so leta 1824 agenti tajne policije prestregli Puškinovo pismo, ki naj bi bilo napad na božjo milost, je bil pesnik izgnan na posestvo svojih staršev Mihajlovsko (blizu Pskova), kjer so ga nadzorovale tamkajšnje oblasti. V izgnanstvu je napisal dramo Boris Godunov.
Po smrti carja Aleksandra I. je car postal Nikolaj I., ki je Puškina pomilostil. V letu 1831, ko je bil pesnikov literarni vpliv že dobro znan, je spoznal Nikolaja Vasiljeviča Gogolja, ruskega pisatelja.
Leta 1829 se je Puškin zaljubil v 16-letno Natalijo Gončarovo, s katero se je poročil dve leti kasneje. Zakon je bil nesrečen. Njegova žena je bila povabljena na vsak ples v palači, kar je popeljalo Puškina v dolgove in prezgodnjo smrt. Pojavile so se govorice o aferi med baronom d'Anthèsom in pesnikovo ženo. Čeprav se je d'Anthès poročil s Natalijino sestro, se govorice niso polegle. Puškin je v dvoboju z d'Anthèsom branil ženino čast. Vendar je žal grof prvi sprožil pištolo in smrtno ranil Puškina, čigar krogla pa je le oplazila nasprotnika. Pesnik je umrl 10. februarja 1837 v Sankt Peterburgu za posledicami dvoboja. Vlada je zaradi straha pred političnim škandalom na pogrebu, le tega preselila v manjše mesto in so se ga lahko udeležili le bližnji sorodniki in prijatelji. Njegovo telo je bilo položeno v grob na skrivaj ob polnoči na posestvu njegove matere.
Potomci Aleksandra Sergejeviča Puškina uredi
V zakonu z Natalijo je imel štiri otoke: Marija (rojena 1832), Aleksander (rojen 1833), Grigorij (rojen 1835) in Natalija (rojena 1836), slednja se je poročila v kraljevo hišo Nassau in postala grofica Merenberška. Krvna linija se nadaljuje samo po Aleksandru in Nataliji. Natalija vnukinja Nadajda se je poročila v britansko kraljevo hišo. Pesnikovi potomci zdaj živijo po vsem svetu: v Angliji, Nemčiji in Belgiji. Približno petdeset jih živi v Rusiji.
Literarni razvoj uredi
Njegov literarni razvoj se je začel v liceju v Carskem selu. V šoli so dijaki veliko brali in leta 1815 je objavil svoje prvo delo Prijatelju pesniku. Po šolanju je Puškin s svojimi uporniškimi pesmimi prišel navzkriž z oblastjo. V tistem času se je seznanil tudi z Byronovimi deli, ki so nanj naredila enako močan vtis kot južna narava in življenje kavkaških narodov. Takrat se je začela romantična faza Puškinovega ustvarjanja. Ko so ga leta 1824 oblasti pregnale na družinsko posestvo Mihajlovsko je v vaški samoti notranje dozorel. Osvobodil se je Byronovega vpliva in njegova lirika je postala globlja. Leta 1826 se je vrnil v prestolnico. Lirskih pesmi je zdaj pisal manj, čeprav nekatere najboljše sodijo prav v to dobo. V tistem času je pisal roman v verzih Jevgenija Onjegina, pesnitvi Poltava in Bronasti jezdec in male tragedija kot na primer Gostija v času kuge. Puškin je pisal tudi pravljice v verzih. Toda takrat se je predvsem zanimal za prozo. Napisal je povest Stotnikova hči, novelo Pikova dama in druge. Ukvarjal pa se je tudi z zgodovino in kritiko. S temi deli je postal utemeljitelj sodobne ruske proze. Sodobniki mu kmalu niso mogli več slediti, zato se je v zadnjih letih svojega življenja počutil zelo osamljenega.
Vpliv na ruski jezik uredi
Aleksander Puškin velja za eno najpomembnejših oseb v razvoju ruske literature. V času svojega življenja je bistveno povečal ruski leksikon in, kje je našel vrzeli v ruskem besednjaku, oblikoval kalk. Njegov bogat besedni zaklad in zelo občutljivi slog so temelj sodobne ruske literature. Postal je oče ruske literature v 19. stoletju in predstavil rusko literaturo Evropi. Čeprav je bilo njegovo življenje kratko, je zapustil primere skoraj vseh literarnih zvrsti svojega časa: lirika, pripovedna poezija, roman, novela, drama, kritični esej in tudi osebna pisma. Puškinovo delo kot novinar je zaznamovalo rojstvo ruske kulturne revije. Sodeloval je pri oblikovanju ene izmed najbolj vplivnih literarnih revij 19. stoletja, Sovremennik (Современник). Njegova uporaba ruskega jezika je bila podlaga za slog romanopiscev, kot so Ivan Sergejevič Turgenjev, Ivan Aleksandrovič Gončarov, in Lev Nikolajevič Tolstoj. Puškin je priznan s strani Nikolaja Vasiljeviča Gogolja. Aleksander Puškin je postal neločljiv del literarnega sveta ruskega naroda. Prav tako se njegov vpliv pozna tudi drugje v ruski kulturi, zlasti v operi. Njegova dela so prevedena v vse glavne jezike.
Dela uredi
Pesmi uredi
- 1820 – Ruslan i Lyudmila (Руслан и Людмила), prevod: Ruslan in Ludimila.
- 1820-21 – Kavkazskiy plennik (Кавказский пленник), prevod: Kavkaški ujetnik.
- 1823 – Bahčisarajska fontana(Бахчисарайский фонтан).
- 1824 – Cigani (Цыганы).
- 1829 – Poltava (Полтава).
- 1833 – Medny vsadnik (Медный всадник), prevod: Bronasti jezdec.
Roman v verzih uredi
- 1825-32 – Jevgenij Onjegin (Евгений Онегин).
Drama uredi
- 1825 – Boris Godunov (Борис Годунов).
- 1831 – Mocart i Saljeri (Моцарт и Сальери), prevod: Mozart in Salieri.
- 1832 – Pir vo vremja čumi (Пир во время чумы), prevod: Gostija v času kuge.
- 1836 – Skupoj ricar (Скупой рыцарь), prevod: Skopi vitez.
- 1840 (posmrtno) – Kameni gost (Каменный гость), prevod: Kamniti gost.
Proza uredi
- 1831 – Povesti pokojnogo Ivana Petroviča Belkina (Повести покойного Ивана Петровича Белкина), prevod: Povesti ranjkega Ivana P. Belkina.
- 1834 – Pikova dama (Пиковая дама), kratka zgodba.
- 1833–1836 – Barišnja-krestjanka (Барышня-крестьянка), prevod: Stotnikova hči, kratka zgodba.
Pravljica v verzih uredi
- 1831 – Skazka o tsare Saltane (Сказка о царе Салтане), prevod: Pravljica o carju Saltanu, pravljica.
Sklici uredi
- ↑ 1,0 1,1 1,2 1,3 Непомнящий В. С. Пушкин Александр Сергеевич // Большая советская энциклопедия: [в 30 т.] — 3-е изд. — Moskva: Советская энциклопедия, 1975. — Т. 21 : Проба — Ременсы. — С. 246-250.
- ↑ 2,0 2,1 А. Кирпичников Пушкин, Александр Сергеевич // Энциклопедический словарь — Sankt Peterburg.: Брокгауз — Ефрон, 1898. — Т. XXVа. — С. 826-851.
- ↑ Archivio Storico Ricordi — 1808.
- ↑ https://muse.jhu.edu/journals/pushkin_review/v014/14.1.lachmann.html
- ↑ http://www.jstor.org/stable/40922230
Viri uredi
- Baier, Peter (2005). Spremenili so svet: revolucionarji, prenovitelji in velikani duha: (največje osebnosti vseh časov). Ljubljana: Mladinska knjiga. COBISS 226863872. ISBN 86-11-17125-X.
- Šink, Jure (2009). Slovenščina: književnost na maturi: pregledna predstavitev književnih obdobij, smeri, avtorjev in del: preveri svoje znanje, pripravi se na preizkuse, pripravi se na maturo, uči se laže in hitreje, nauči se sam. Ljubljana: Rokus Klett. COBISS 244884224. 978-961-209-918-3.