Adrasteja (luna)
Adrasteja (grško Αδράστεια: Adrásteia) je Jupitrov naravni satelit (luna). Spada v skupino notranjih Jupitrovih satelitov in je drugi po vrsti od planeta.
 Slika Adrasteje, kot jo je posnel sistem sonde Galileo za slikanje trdnin med novembrom 1996 in junijem 1997. | |
| Odkritje | |
|---|---|
| Odkritelj | David C. Jewitt G. Edward Danielson |
| Datum odkritja | 8. julij 1979 |
| Značilnosti tira | |
Srednji polmer orbite | 129.000 km[1][2] |
| Izsrednost | 0,0015[1][2] |
| 0,29826 d (7 h 9,5 min) | |
Povp. tirna hitrost | 31,378 km/s |
| Naklon tira | 0,03° (glede na Jupitrov ekvator)[1][2] |
| Obkroža | Jupiter |
| Fizikalne značilnosti | |
| Razsežnosti | 20×16×14 km[3] |
Srednji polmer | 8,2 ± 2,0 km[3] |
| Prostornina | ~2,345 km³ |
| Masa | ~2×1015 kg |
Srednja gostota | 0,86 g/cm³ (domnevno) |
| ~0,002 m/s2 (0,0004 g) | |
| ~0,008 km/s | |
| sinhrono | |
| ničeln | |
| Albedo | ~0,1 ± 0,045[3] |
| Temperatura | ~122 K |
Luno Adrastejo je leta 1979 odkril Voyager 2. Najprej je dobila začasno ime S/1979 J 1. Označujejo jo tudi kot Jupiter XV. V letu 1983 je dobila uradno ime po Adrasteji iz grške mitologije, ki je bila hčerka Zevsa in Ananke. Je ena izmed najmanjših notranjih Jupitrovih lun saj meri samo 26 x 20 x 15 km s povpečnim premerom 16,4 km. Njena površina je zelo temna, saj odbije samo 10 % svetlobe, ki pade nanjo. Zavrti se v 7 urah in 7,5 minutah in podobno kot Luna (naravni satelit Zemlje) kaže vedno isto stran proti planetu (sinhrona orbita).
Adrasteja je bila prvi naravni satelit, ki je bil odkrit s pomočjo fotografije, ki jo je posnela medplanetarna sonda.
Adrasteja leži znotraj glavnega Jupitrovega obroča in je tako lahko glavni vir za snov, ki obroč sestavlja. Tir lune leži znotraj polmer sinhrona orbita|sinhrone orbite (podobno kot Metis), tako da plimovanje močno vpliva na njeno tirnico in bo v prihodnosti verjetno padla na Jupiter. Njena tirnica tudi leži znotraj Rocheeve meje. Zaradi tega razpad zaradi plimovanja ni verjeten.
V splošnem je malo znanega o tem naravnem satelitu Jupitra, podatki pa se po različnih virih med seboj razlikujejo.
Opombe in reference uredi
- ↑ 1,0 1,1 1,2 Evans, M.W.; Porco, C.C.; Hamilton, D.P. (2002). »The Orbits of Metis and Adrastea: The Origin and Significance of their Inclinations«. Bulletin of the American Astronomical Society. Zv. 34. str. 883.
- ↑ 2,0 2,1 2,2 Burns, J.A.; Simonelli, D.P.; Showalter, M.R.; Hamilton, D.P.; Porco, C.C.; Esposito, L.W.; Throop, H. (2004), »Jupiter's Ring-Moon System«, v Bagenal, F.; Dowling, T. E.; McKinnon, W. B. (ur.), Jupiter: The planet, Satellites and Magnetosphere (PDF) (v angleščini), Cambridge University Press
- ↑ 3,0 3,1 3,2 Thomas, P.C.; Burns, J.A.; Rossier, L.; in sod. (1998). »The Small Inner Satellites of Jupiter«. ICARUS (v angleščini). Zv. 135. str. 360–371. doi:10.1006/icar.1998.5976.
Zunanje povezave uredi
- Solarviews.com (angleško)
- Monde.de (nemško)
- Arcetri.astro.it Arhivirano 2007-07-14 na Wayback Machine. (angleško)