135 Herta
135 Herta (mednarodno ime 135 Hertha) je asteroid v glavnem asteroidnem pasu. Pripada asteroidni družini Nisa. Včasih so asteroidno družino Nisa imenovali tudi družina Herta.
| Odkritje[1] | |
|---|---|
| Odkritelj | Christian Heinrich Friedrich Peters |
| Datum odkritja | 18. februar 1874 |
| Oznake | |
| asteroidni pas družina Nisa | |
| Značilnosti tira[2] | |
| Epoha: 14. maj 2008 (JD 2454600,5) | |
| Odsončje | 2,929 a.e. |
| Prisončje | 1,928 a.e. |
| 2,428 a.e. | |
| Izsrednost | 0,205 |
| 1382,31 dni | |
| 16,445° | |
| Naklon tira | 2,305° |
| 343,843° | |
| 339,920° | |
| Fizikalne značilnosti | |
| Razsežnosti | 79,24 km[2] |
| 8,40 h [3] | |
| Albedo | 0,0615 geometrični albedo [2] |
Spektralni tip | asteroid tipa M [4] |
| 8,23 | |
Odkritje uredi
Asteroid Herto je odkril Christian Heinrich Friedrich Peters 18. februarja 1874.
Značilnosti uredi
Asteroid Herta spada med asteroide tipa M. V družini, ki ji pripada, je večina asteroidov tipa F, kar daje slutiti, da je vsiljivec[5](asteroid, ki ob trku ni nastal iz istega starševskega telesa kot ostali člani družine). Spektroskopske analize kažejo, da ima na površini silikate in bi ga lahko tako uvstili med asteroide predvidenega novega tipa W [6]. (opazili so absorbcijsko črto pri 3 μm, kar pomeni prisotnost vode). Svetlobna krivulja kaže, da je asteroid Herta ploščato telo[3]. Radarska opazovanja pa so pokazala, da je Herta nekovinska[7]. Po odkritju so astronomi raziskovali značilnosti asteroida Herta. Že v letu 1904 je George William Hill opazil kratkotrajne spremembe svetlosti.[8]
V letu 2000 so opazovali okultacijo Herte z zvezdo.
Spektralna razvrstitev uredi
Asteroid so prvotno uvrščali med asteroide tipa M. Leta 1996 so na Observetoriju Mauna Kea ugotovili, da je potrebno ta asteroid razvrstiti v neoi drugo skupino. Pojav absorbcijske črte pri 3 μ m kaže na to, da je površina hidratirana. Asteroid bi lahko uvrstili v poseben tip W (ali »vlažni tip M« – [wet = vlažni]).[9] Ugotovili so tudi (Rivkin), da asteroid vsebuje od 0,14 do 0,27 % vode (masni delež), kar je nemogoče za telo v vesolju. V letu 2002 je Rivkin s sodelavci pri študiju dela spektra pri 0,7 μm, ki je povezan s hidratiranimi silikati, ugotovil, da je površina zelo neenakomerna.
Sklici uredi
- ↑ Peters, C.A.F. (1874). »Observations of the Planet Hertha (135), made at the Litchfield Observatory of Hamilton College«. Astronomische Nachrichten. 84 (2001): 129. doi:10.1002/asna.18740840902.
- ↑ 2,0 2,1 2,2 Podatki pri JPL
- ↑ 3,0 3,1 Torppa, J.; in sod. (Avgust 2003). »Shapes and rotational properties of thirty asteroids from photometric data«. Icarus. 164 (2): 346–383. doi:10.1016/S0019-1035(03)00146-5.
- ↑ Dotto, E.; in sod. (Oktober 1992). »M-type Asteroids: Rotational properties of 16 Objects«. Astronomy and Astrophysics Supplement Series. 95 (2): 195–211.
- ↑ Cellino, A.; Vincenzo, Z. (Oktober 1993). »Asteroid 'clans': Super-families or multiple events?«. Celestial Mechanics and Dynamical Astronomy. 57 (1–2): 34–37.
- ↑ Cellino, A.; in sod. (Avgust 2001). »The Puzzling Case of the Nysa–Polana Family«. Icarus. 152 (2): 225–237. doi:10.1006/icar.2001.6634.
- ↑ Shepard, M.K.; in sod. (september 2006). »More Results from a Long-Term Radar Survey of M-Class Asteroids«. Bulletin of the American Astronomical Society. 38: 626.
{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava) - ↑ Hill, G.W. (Marec 1904). »Variability of (135) Hertha«. Astronomical Journal. 24 (557): 42. doi:10.1086/103543.
- ↑ Rivkin, A.S.; in sod. (Junij 2000). »The Nature of M-Class Asteroids from 3-μm Observations«. Icarus. 145 (2): 351–368. doi:10.1006/icar.2000.6354.
Zunanje povezave uredi
- Simulacija tirnice (angleško)
- Odkritja asteroidov (angleško)
- Efemeride (angleško)
