Škofija Celje

Škofija Celje je ena izmed šestih škofij v Sloveniji in ena izmed dveh, ki kot sufraganski škofiji Nadškofije Maribor spadata v Metropolijo Maribor. Nastala je z delitvijo dotedanje Škofije Maribor, ustanovljena je bila 7. aprila 2006. Škofijski sedež je v Celju, v stolnici sv. Danijela.

Škofija Celje Dioecesis Celeiensis
Stolnica sv. Danijela
Področje
Država	Slovenija
Metropolija	Maribor
Statistika
Prebivalcev - Skupno - Katoličani	289.846 237.370
Župnije	112
Cerkve	333
Splošno
Verska skupnost	rimskokatoliška
Obred	rimski obred
Ustanovitev	7. april 2006
Stolnica	Stolnica sv. Danijela, Celje
Vodstvo
Papež	Frančišek
Škof	Maksimilijan Matjaž
Upokojeni škofje	Stanislav Lipovšek, Anton Stres
Zemljevid
Uradna stran
http://www.skofija-celje.si/
Catholic-hierarchy.org

Glavna škofijska ustanova je Duhovno-prosvetni center Dom sv. Jožefa, lociran na vzpetini pri cerkvi sv. Jožefa nad Celjem (Jožefov hrib ali Kalvarija), kje je mdr. tudi škofijska orglarska šola.

Zgodovina

O prvotni antični škofiji v Claudiji Celeji je ohranjenih bolj malo podatkov. V 3. stoletju je v mestu deloval škof sveti Maksimilijan Celjski, ki je umrl mučeniške smrti. Že v 6. in 7. stoletju je bila škofija podrejena Oglejskemu patriarhatu. Iz tega obdobja sta znani imeni dveh škofov: Gavdencij, ki je živel v 6. stoletju in čigar ime se je ohranilo na napisu, najdenem v bližini današnjega mesta, in pa Janez, ki se je udeležil sinode v Gradežu leta 579 in sinode v Maranu leta 589 ali 590 ter se zapletel v tako imenovani spor treh poglavij. Škofija je bila zatrta ob vdoru Avarov.

Oglejski patriarhi in Savinjski arhidiakoni

Oglejski patriarhi so obsežno ozemlje južno od Drave cerkvenoupravno vodili preko svojih namestnikov, arhidiakonov, na mesto savinjskih arhidiakonov so zlasti v drugi polovici 13. in v dobršnem delu 14. stoletja naslavljali duhovnike iz svojega kroga, predvsem Italijane in Furlane. Nasledniki patriarha Bertolda Andeškega so komaj kdaj obiskali svoje slovensko govoreče vernike, temveč so za izvrševanje cerkvenih opravil, za katere je potrebno škofovsko posvečenje, navadno imenovali škofe vikarje, ki so v njihovem imenu obiskovali župnije, opravljali vizitacije, nadzirali duhovništvo in sklicevali sinode, pa tudi birmovali, posvečevali duhovnike, blagoslavljali cerkve, oltarje, zvonove.

Potem, ko so med leti 1418–1420 Benečani zasedli Furlanijo, so se na sedežu patriarhata vrstili možje iz beneških patricijskih rodbin, ki pa skorajda niso več prihajali na slovensko stran. Patriarhat je bil namreč zatem razdeljen na dva dela: zahodni – furlanski del je spadal pod Beneško republiko, vzhodni – slovenski del, pa po izumrtju celjskih knezov in goriških grofov (1456 oziroma 1500), v celoti pod Habsburžane. Patriarhi so bivali na beneškem ozemlju, habsburška oblast pa jim praktično ni več dopuščala dostopa na slovenski del patriarhata.

Zadnji, ki je pod patriarhom vizitiral slovenske kraje, je bil patriarhov koadjutor Francesco Barbaro, ki je vizitacijo opravil leta 1593. Celo arhidiakoni so se odtlej v cerkvenih zadevah obračali na papeškega nuncija na Dunaju, ki je škofovske zadeve poverjal škofom iz avstrijskega ozemlja. Najpogosteje so to službo opravljali škofje iz Pična v Istri.

Lavantinska škofija in jožefinske reforme

V času jožefinskih reform za časa cesarja Jožefa II. sta bili lavantinski škofiji priključeni župniji v Velikovcu (1786) in v Celju (1789), vse župnije na Štajerskem, severno od Drave, pa so pripadle Sekovski škofiji, (prednici Graške škofije). Da bi lahko škof bolje upravljal zelo obsežno škofijo, so bile leta 1859 koroške župnije prenesene pod upravo Krške škofije, v zameno zanje pa so lavantinski škofiji pripadle župnije v Mariboru in njegovi okolici. Takoj po tej spremembi je škof Anton Martin Slomšek prestavil lavantinski škofijski sedež v Maribor. Župnije lavantinske škofije, ki so po prvi svetovni vojni ostale v Avstriji, so bile priključene Krški škofiji ali Sekovski škofiji.

Ustanovitev škofije

Novodobna Škofija Celje je bila ustanovljena 7. aprila 2006, ko je papež Benedikt XVI. z bulo Varia inter munera škofijo izločil iz dotedanje Škofije Maribor, slednjo pa povišal v nadškofijo in sedež metropolije. Uradno je bila razglašena 21. maja istega leta. V škofiji se nahaja tudi največja cerkev v Sloveniji, to je cerkev sv. Mohorja in Fortunata, sicer župnijska cerkev Župnije Gornji Grad. Najvišje ležeče svetišče je kapela sv. Cirila in Metoda, Podveža (1780 mnm) na Molički planini in spada pod Župnijo Luče. Najvišji vrh škofije je Koroška Rinka (2433 mnm), ki se nahaja na meji z Nadškofijo Ljubljana. Najbolj severna župnija je Župnija Zavodnje, najbolj južna Župnija Dobova, najbolj zahodna Župnija Solčava in najbolj vzhodna Župnija Sv. Rok ob Sotli.

Organizacija

Škofija je bila do reorganizacije 1. septembra 2021 razdeljena na 4 naddekanate, ki so bili nadalje razdeljeni na 11 dekanij. Z reorganizacijo so bili naddekanati ukinjeni, dekanije pa združene po dve ali tri skupaj. Od takrat je škofija razdeljena na 5 dekanij, v katerih je vključenih 112 župnij:

• Dekanija Celje - Nova Cerkev (17 župnij)
• Dekanija Gornji Grad - Šaleška dolina (21 župnij)
• Dekanija Kozje - Rogatec - Šmarje pri Jelšah (31 župnij)
• Dekanija Laško - Videm ob Savi (28 župnij)
• Dekanija Žalec - Braslovče (15 župnij)

V škofiji živi 287.529 prebivalcev, od tega je 235.367 rimokatoličanov (81,85 %; vir 2006). Tu deluje 105 duhovnikov in 44 redovnikov oziroma redovnic.

Zunanje povezave

• Skofija-celje.si
• Župnije Škofije Celje, Google Zemljevidi