Wikipedija

Čagataj

Čagataj kan (mongolsko Цагадай, Čagadaj, srednje mongolsko ᠴᠠᠭᠠᠲᠠᠶ Čaɣataj, ujgursko چاغاتايخان, Čagataj-Han, kitajsko 察合台, Čágětái, turško Çağatay, perzijsko جغتای, Džogataj) je bil drugi sin mongolskega kana Džingiskana in njegove žene Börte, * 22. december 1183, 1. julij 1242, Almalik.

Čagataj
Kan
Čagatajev kip v Mongoliji
Kan Čagatajskega kanata
Vladanje18. avgust 1227 – 1242
NaslednikKara Hulegu
VezirjiHabaš Amid
Vadžir
Baha al-Din Marginani
Rojstvookoli 1183
Mongolija
Smrt1242 (star 59 let)
Almalik
ŽeneJesulun hatun
Tokan hatun
Sevinč hatun
PotomciMutukan
Bajdar
Jesu Mongke
RodbinaBordžigini
OčeDžingiskan
MatiBörte
Religijatengrizem
Čagatajski kanat v poznem 13. stoletju.

Bil je vročeglav in nestrpen do svojih sorodnikov, zlasti do starejšega brata Džočija, katerega je na volitvah za velikega kana brezpogojno zavračal. V tem pogledu je bil najbolj glasen med vsemi svojimi sorodniki. Njegov sin Mutugen je bil ubit med obleganjem Bamiyana leta 1221.[1]

Po očetovi smrti je nasledil večino ozemlja petih sedanjih srednjeazijskih držav: Kazahstana, Kirgizistana, Tadžikistana in Uzbekistana.[2] Džingiskan ga je imenoval tudi za nadzornika izvrševanja Jasse, pisanega zakonika, ki ga je sam objavil.[3]

Življenje uredi

Pod Džingiskanom uredi

O Čagatajevem življenju med očetovo vladavino je znanega zelo malo. Bil je drugi sin Džingiskana in Börte. Sorodniki so ga imeli zaradi njegovega nesprejemanja Džočija za pravega brata za vročeglavega in temperamentnega moža. Med svojimi sorodniki je bil glede tega najbolj glasen.[4]

Oče mu je leta 1206 dodelil 4 mingane, ki so jih vodili Karačar iz Barlasa, Kököčü iz Baarina, Müge iz Jalairsa in Idikudaj Nojan, in apanažo okoli Altajskega gorovja.[5]

Leta 1211 se je z Džočijem in Ogedejem udeležil invazije na dinastijo Jin, osvojil več mest in leta 1213 napadel Šaanši in Henan in izropal Janggu.[6] Kasneje se je z brati udeležil očetove invazije na Horezm, v kateri so Mongoli leta 1218 osvojili Otrar, leta 1220 Samarkand in marca-aprila 1221 Urgenč. Pohod na Urgenč je bil znatno težji, ker sta se Čagatai in Džoči v njem sprla.[5] Po tem incidentu je bil Ogedej imenovan za poveljnika oblegovalske vojske, Čagataj pa je dobil nalogo, da vzdržuje komunikacije med mongolskimi vojskami z gradnjo mostov in popravljeanjem cest. Med obleganjem Talakana se je vrnil na očetovo stran.[5][7] Čagataja je zelo prizadela smrt sina Mukutana med obleganjem Bamijana leta 1221.[8] Udeležil se je bitke blizu reke Ind, v kateri je bil poražen Džalal ad-Din Mingburnu. Kasneje je poveljeval zaščitnici med osvajanjem Zahodne Šja.

Med vladanjem Ögedeja in Töregene uredi

Čagataj je leta 1227 po očetu nasledil ozemlje, ki je kasneje postalo znano kot Čagatajski kanat s prestolnico v mestu Almalik na skrajnem vzhodu njegovega gospostva. Razlogi, da je za prestolnico izbral to oddaljeno mesto in ne Buhare ali Samarkanda, so bili verjetno tehtni.

Kot najstarejši preživeli sin in glava hiše je bil prisoten na slovesnosti ustoličenja brata Ögedeja 13. septembra 1229 in podprl njegovo vladavino. Ögedej mu je v zameno poslal za varovanca svojega sina Güjüka. Državnik in zgodovinar Rašid al-Din Hamadani je trdil, da je Čagataj umrl malo pred Ögedejem, perzijski zgodovinar Ata-Malik Džuvejni pa da ne in da je močno podpiral regentko Töregene, vendar je kmalu zatem umrl tudi on.[9]

Uprava uredi

Glavni članek: Čagatajski kanat.

Njegovi znani vezirji so bili Vadžir, Baha al-Din Marginani in Habaš Amid. Vadžirja so različni avtorji opisovali kot Turka, Ujgura[5] Kitanca.[10] Na Čagatajev dvor ga je pripeljal Kušuk Nojan iz plemena Džalair. Ko je napisal knjigo o zgodovini Mongolskega cesarstva, ga je Čagataj zelo cenil. Dovolil mu je celo usmrtiti eno od njegovih snah, obtoženo prešuštva. Po Čagatajevi smrti sta bila Vadžir in Čagatajev osebni zdravnik Madžom al-Din usmrčena, ker ju je njegova vdova Jesülün obtožila zastrupitve Čagataja.[11]

Habaš Amid je bil muslimanski Horezmijec[12] iz Otrarja in prvotno tajnik.[13] Čagataju je bil dodeljen leta 1218. Čistko je preživel, ker je bil prijatelj Čagatajevega sina Jesüja Möngkeja. Kasneje je bil usmrčen tudi on.

Družina uredi

 
Pogreb Čagataj kana

Čagataj je imel dve glavni ženi in več drugih žen in priležnic:

  • Jesulun hatun — hčerka Kata Nojana iz plemena Kongratov in Börtina sestrična
    1. Mutukan — ubit med obleganjem Bamjana leta 1221
      1. Baidžu
      2. Büri (umrl 1252) — poveljnik mongolske invazije v Evropo
      3. Jesünto'a
      4. Kara Hülegü (umrl pred 1221) — kan (1242-1246, 1252)
    2. Belgeši (okoli 1209 - okoli 1222) — umrl kmalu po Mutukanu
    3. Jesu Mongke — kan (1246–1252)
  • Togen hatun — sestra Yesülün Katun
  • Sevinč hatun — hčerka Bura Hadžiba[14]
  • Ebuskun — dokazana samo v besedilu Tarik-i-Rašidi,[15] verjetno ista oseba kot Jesülün
  • Otroci s priležnicami
    1. Moči Jebe — najstarejši sin, ki ni bil deležen velikega očetovega spoštovanja, Batu Kanov zet[16][17][18] in vladal na zemlju na levem bregu Dnepra
      • Teguder — ilkanatski poveljnik v Gruziji
      • Ahmad — poveljnik pod Barakom
      • Tekši — imel je sina Tabudugarje in vnuke Togana, Hokolkuja, Koriktaja in Kutluk-Timurja
      • Nom-Kuli
      • Bük-Buka
      • Temüder
      • Kotan
      • Čeče
      • Čičektü — imej je sinova Šadbana in Kušmana
      • Išal — imel je sinova Kan Buka Uladaja
      • Tokhan — imel je sinove Koriktaja, Bük-Buka in Nom-Kulija
    2. Sarban
      1. Kušiki — poveljnik med mongolskim osvajanjem kitajske dinastije Song
      2. Negübej — kan (1271-1272)
    3. Bajdar — poveljnik mongolske invazije v Evropo
      1. Algu — kan (1260-1265)
    4. Baidžu
      1. Moči (okoli 1279) — poveljnik Karaunasa[19]
        1. Abdulah (okoli 1279-1298) — poveljnik Karaunasa[19]

Družinsko drevo uredi

 
 
 
 
Jesugej Bagatur
 
 
 
 
 
Hölun
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Belgudej
 
Bekter
 
Džoči Kasar
 
Kadžijun
 
Temüge
 
Temudžin (Džingiskan)
 
Börte
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Džoči
 
 
Čagataj
 
 
 
Ögedej
 
 
Toluj

Zapuščina uredi

Rašid al-Din Hamadani ga opisuje kot pravičnega in kompetentnega vladarja. Minhadž-i Siradž Džuzdžani je o njem menil, da je dostojanstven in odprtega srca.[20]Muslimanski avtorji so nanj gledali negativno in sovražno, ker je strogo uveljavljal mongolski zakon Jasa proti islamskemu šeriatskemu pravu in z njim povezanimi običaji.[20][21]

Po njem se imenujejo čagatajski jezik, ljudstvo z imenom Čugtaj, mesto Džogataj v Iranu in vas Ciğatay v Azerbajdžanu.

Sklici uredi

  1. ↑ Ratchnevsky, Paul (1991). Genghis Khan: His Life and Legacy. Blackwell, Oxford, UK. str. 164 ISBN 0-631-18949-1.
  2. ↑ Ross 1895, str. 30.
  3. ↑ Boyle 1971, str. 18.
  4. ↑ Boyle 1971, str. 98.
  5. ↑ 5,0 5,1 5,2 5,3 May, Timothy (2016). "Individuals Chagatai Khan (d. 1242)". V May, Timothy (ur.). The Mongol Empire: A Historical Encyclopedia [2 volumes]: A Historical Encyclopedia. Empires of the World (illustrated, annotated ed.). ABC-CLIO. str. 139. ISBN 978-1610693400.
  6. ↑ Boyle 1971, str. 146.
  7. ↑ Boyle 1971, str. 118.
  8. ↑ Ratchnevsky, Paul (1991). Genghis Khan: His Life and Legacy. Blackwell, Oxford, UK. str. 164. ISBN 0-631-18949-1.
  9. ↑ Boyle 1958, str. 240.
  10. ↑ Boyle 1971, str. 154.
  11. ↑ Boyle 1958, str. 272.
  12. ↑ Grousset, René (1970). The Empire of the Steppes: A History of Central Asia. Rutgers University Press. str. 328.ISBN 978-0-8135-1304-1.
  13. ↑ Boyle 1971, str. 156.
  14. ↑ Lane, George E. (1. september 2003). Early Mongol Rule in Thirteenth-Century Iran: A Persian Renaissance (v angleščini) (1 izd.). Routledge. doi:10.4324/9780203417874. ISBN 978-0-203-41787-4.
  15. ↑ Ross 1895, str. 33.
  16. ↑ Voitovycz, L. King of Poland Casimir III and a struggle for Romanovichi heritage (Польський король Казимир ІІІ і боротьба за спадщину Романовичів). "Lviv University Herald" (Вісник Львівського університету). Lviv 2011. page 8.
  17. ↑ da Pian del Carpine, G. History of Mongols whom we call Tatars (История Монголов, которых мы называем Татарами) Arhivirano 2012-02-04 na Wayback Machine.. Translated by Aleksandr Malein. "State Publishing of Geographic Literature". 1957.
  18. ↑ Khristianskiĭ mir i "Velikai︠a︡ mongolʹskai︠a︡ imperii︠a︡" : materialy frant︠s︡iskanskoĭ missii 1245 goda. Aksenov, S. V., I︠U︡rchenko, A. G. (Aleksandr G.), Аксенов, С. В., Юрченко, А. Г. (Александр Г.). Sankt-Peterburg: Evrazii︠a︡. 2002. str. 257. ISBN 5-8071-0111-1. OCLC 52692529.{{navedi knjigo}}: Vzdrževanje CS1: drugo (povezava)
  19. ↑ 19,0 19,1 Arom, Na’ama O. (24. april 2020). »"In-Ger" and "Outer" Diplomacy – Ilkhanid Contacts with the Mongols and the Outside World, 1260-1282«. Eurasian Studies (v angleščini). 17 (2): 286–309. doi:10.1163/24685623-12340077. ISSN 2468-5623.
  20. ↑ 20,0 20,1 McLynn, Frank (2. julij 2015). Genghis Khan: The Man Who Conquered the World. Random House. str. 456. ISBN 978-1-4464-4929-5.
  21. ↑ "CHAGHATAYID DYNASTY". Encyclopædia Iranica Foundation, Inc. V (4): 343–346. 15. december 1991.

Viri uredi

Čagataj
Rojen: 22. december 1183 Umrl: 1. julij 1242
Vladarski nazivi
Predhodnik: 
Ustanovitev 		Kan Čagatajskega kanata
1225–1242 		Naslednik: 
Kara Hulegu
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Čagataj&oldid=5669721«